»Močan sem tedaj, ko sem slaboten,« je zapisal sveti Pavel. Ker tedaj vem, da sam(a) ne morem nič. Le pri Bogu lahko dobim resnično veselje, moč in ljubezen. FOTO: Getty Images



Strokovnjaki govorijo o pandemični izčrpanosti: našem odzivu na dolgotrajno in nerazrešeno stisko, ko smo morali močno spremeniti svoje vsakdanje navade, obremenitve so se povečale, in konca še kar ni na vidiku. Zdi se mi, kot da je zadnje zaprtje trajalo precej dlje kot deset dni: velikonočni prazniki spet prek ekranov; šolanje otrok na daljavo je postalo bolj naporno; še enkrat smo dobili zimo ... Ali je pandemična izčrpanost tudi diagnoza našega verskega življenja?

Sneg me je spomnil na zgodbo Lev, čarovnica in omara, v kateri je C. S. Lewis alegorično prikazal ledeno čarovnico (hudiča, greh), katere urok uniči Aslanova (Jezusova) daritev na kamniti mizi (križu). Po (duhovnem) boju vse vzbrsti v novo življenje (velikonočno veselje). Tu se zgodba konča. V realnosti pa je spet padel sneg in prišla je pozeba. Kaj ni Jezus vstal od mrtvih? Kje je moje veselje in moč?

Preobremenjenost, negotovost, tesnoba, občutek brezizhodnosti so del naše realnosti, ki jo sami težko spremenimo. Mislim pa, da ni z našo vero nič narobe, če se počutimo šibki in nemočni. Sveti Pavel namreč pravi, da je šibkost zdravilo zoper prevzetnost. »Močan sem tedaj, ko sem slaboten,« je zapisal (2 Kor 12). Ker tedaj vem, da sam(a) ne morem nič. Le pri Bogu lahko dobim resnično veselje, moč in ljubezen.
_ _ _

*Komentar je uvodnik v Naši družini (16/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Koronajesen

Komentar: Zaupajmo v lepši jutri

Komentar: Na daljavo

Komentar: Če se dnevi vlečejo