Ob koncu leta človek hočeš nočeš potegne črto in začne premetavati pluse in minuse, po matematično množi z lepimi in deli z manj lepimi spomini, in kar dobi, zapiše nad črto. FOTO: Pexels



Leto se izteka. Kristus Kralj vesoljstva bo kmalu opravil pregled svojih nebeških in tuzemskih čet, ki se bodo letos zaradi protikoronskih ukrepov težko, če sploh, sprehodile v paradnem mimohodu. Ob koncu leta človek hočeš nočeš potegne črto in začne premetavati pluse in minuse, po matematično množi z lepimi in deli z manj lepimi spomini, in kar dobi, zapiše nad črto. Ko k temu doda vse blagoslove in milosti, morda celo čudeže, za katere ve in se jih zaveda, da jih je bil deležen, in jih zapiše pod črto, dobim … Hmmm: bi se temu lahko reklo Božji ulomek?

Kaj bomo zapisali letos?

Post je bil pravi. Še tisti, ki se nikoli ničemur ne odrečejo, so bili letos prikrajšani za marsikaj. Seveda ni šlo brez jamranja in javkanja, saj odpoved ni bila (čisto) prostovoljna. A Bog nam je v štiridesetih dneh dal, tako na hitro, okusiti štirideset let blodenja izvoljenega ljudstva skozi puščavo. Deležni tako kačjih pikov kot nebeške mane smo doživeli – vsaj zase lahko tako rečem – res lépo veliko noč. In naj ob rob trenutni polemiki ob prenašanju maš po spletu in »na daljavo« dodam, da me boli teološko podcenjevanje! Da dobro vem, kdaj sem pri maši in kdaj ne, kdaj jo obhajam in kdaj jo zgolj opazujem, kdaj sem pri maši pristno prisoten in kdaj ne, pa čeprav ji prisostvujem! In izzivam teologe k osebnemu in etimološkemu premisleku besede »pristen«. In ja, zavestno pišem o maši in ne o sveti maši, ker sem mnenja, da če maša ni sveta, potem ni maša. Če pa imajo ljudje res težave pri dojemanju teh reči in opazujejo in prisostvujejo maši v »gatah na kavču«, kot je nekdo zapisal, misleč da so »pobožno pri«, potem pa se nas Bog usmili, a svoj del odgovornosti ob nepoučenosti morajo prevzeti tudi tisti, ki so slabo poučevali oziroma sploh niso, zdaj pa pričakujejo rezultate: vedênje, védenje, znanje in celo vero! Telo brez glave je le trup oziroma truplo. Glava brez trupa je sicer še vedno glava, a v obeh primerih je telo mrtvo!

Post se nam bo zavlekel v advent in, kot kaže, nas po lepo doživetem svetem tridnevju Bog pripravlja tudi za lepo doživete tri svete večere.

Kolektivna odgovornost se nam je iz »nekdanje skupne« pretihotapila tudi v »novo in našo«. Bolečih zadnjic bomo zgrda, ker ne zmoremo zlepa, upam pa, da vendarle, prešli k osebni odgovornosti. Ne le pri protikoronskih ukrepih, temveč tudi pri stvareh vere.

Božji ulomek človeka lomi, a ga ne zlomi, niti ga ne rani. Da pa rezultat.
_ _ _

*Kolumna je bila objavljena v Naši družini (45/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Več o avtorju TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PREBERITE ŠE:

Rdeče morje, beli sneg

Ljubi moj novomašnik!