FOTO: Pexels.


Predsednik, ki ne priznava volilnega poraza, jezna množica vdira v parlament, vojska v pripravljenosti. Prizori, ki smo jih vajeni iz precej drugačnih krajev, kot je ameriška prestolnica, razen seveda v kakšnem apokaliptičnem filmu.

Za dopolnitev (filmske) slike se je oglasil tudi nekdanji republikanski guverner Kalifornije Arnold Schwarzenegger, ki je vdor v ameriški kongres primerjal s kristalno nočjo v Nemčiji.

Morda bi bilo ustrezneje povleči vzporednice s požigom Reichstaga, podobnim napadom na simbolno podobo demokracije, s podobnim širjenjem teorij zarote s skrajne leve in desne strani. In, upamo, s povsem drugačnim razpletom. Toda razkol med liberalno in konservativno Ameriko dobiva vse bolj dramatične razsežnosti.

Ameriški teolog George Weigel, znan kot biograf sv. Janeza Pavla II., je dejal, da je zgrožen, a ne presenečen nad napadom na Kapitol, »ker so se ljudje iz obeh delov političnega spektra obnašali sramotno že zadnjih devet mesecev«.

Politično nasilje ni novost v zgodovini ZDA

Spomnimo se lahko na primer, kako so nekateri, ki danes obsojajo nasilje, lani relativizirali nasilne odganjke protestov gibanja Black Lives Matter. Kot ugotavlja politolog Darel E. Paul v reviji First Things, politično nasilje ni novost v zgodovini ZDA.

A naraščajoča radikalizacija, manihejska delitev na »dobre« in »zle« ter izpraznitev sredinskega političnega prostora dejansko spominjajo na čase weimarske Nemčije. Fašizem in komunizem zaenkrat sicer res ostajata le priročni slabšalni oznaki za nasprotnike; ameriška demokracija bo morda napad na kongres vzela kot opozorilo in priložnost za nov zagon.

Morda bo politike poenotilo tudi spoznanje, da si bodo morali nazaj izboriti prostor odločanja, ki so jim ga odščipnili tehnološki velikani. Če je npr. pri glasovanju o brexitu vloga družbenih omrežij bila še dokaj prikrita, so danes Twitter, Facebook in drugi jasno stopili na politični oder.

S tem je postalo vsaj jasno, da niso le platforme za vsebine uporabnikov, ampak v te vsebine dejavno posegajo s svojo »uredniško« politiko. Temu bi morala slediti tudi zakonodaja.

Radikalna odločitev za popolno cenzuro (za zdaj še) predsednika ZDA Donalda Trumpa kaže na nelagodje Silicijeve doline ob »pošastih«, ki so jih pomagali ustvarjati sami. Na primer z mnenjskimi mehurčki, ki očarajo z obljubo (navidezne) skupnosti enako mislečih, a ljudi sčasoma naredijo popolnoma slepe in gluhe za drugo stran.

S tem pa ranljive za podpihovanje sovraštva. Škof Michael Olson iz Fort Wortha je zato dejal, da ga zadnji dogodki spominjajo, da mora Cerkev poleg oznanjevanja vere z enako nujnostjo oznanjevati tudi razum.

Kako preprečiti razkol?

Weigel je za prihajajoči post predlagal odklop od vseh družbenih omrežij, »da se odrešimo navade, da nas na dvoje trgajo strupeni komentarji in nesmisli«. Za opis stanja je uporabil angleško besedo »whipsaw«, dvoročna žaga, ki jo izmenično vlečemo na eno in drugo stran. Takšno »žaganje na dvoje« lahko traja nekaj časa, a prej ali slej se deblo – družba, narod, država – razkolje.

Kako preprečiti razkol? V času zatona nekega drugega imperija je sv. Avguštin, ki se je iz manihejstva spreobrnil v krščanstvo, pisal o dveh mestih ali državah, zemeljski in Božji: prvo zaznamujeta pohlep po oblasti in podrejanje soljudi, drugo pa služenje v ljubezni in izpolnjevanje dolžnosti.

V zgodovini sta obe mesti pomešani, živimo torej v obeh hkrati. Nobena zemeljska politična tvorba (ali »mesijanski« voditelj) ne more utelešati Božje države, ki se bo v polnosti uresničila ob koncu časov. Lahko pa se ji približujemo in to zahtevamo od politike – in medijev, tako klasičnih kot novih.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (03/2020).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel