Foto: Tatjana Splichal

V četrtek, 16. januarja, je Zbor Slovenske filharmonije z instrumentalisti na koncertu Kako kratek je ta čas v Slovenski filharmoniji predstavil del Lebičevega bogatega vokalnega opusa od skladateljskih začetkov do današnjih dni. Ob tej priložnosti so akademiku Lebiču podelili naziv častnega člana Slovenske filharmonije.

Akademik, arheolog, skladatelj, dirigent, profesor, publicist, intelektualec, svetovljan … K imenu Lojzeta Lebiča bi lahko pristavili še ducat nazivov, a temeljna umetnikova zavezanost velja skladanju. Po delih iz njegovega izjemnega opusa že pol stoletja posegajo vrhunski domači in tuji vokalni in inštrumentalni sestavi.

V glasbenem svetu ga štejejo med najpomembnejše sodobne skladatelje, ali kot piše v utemeljitvi ene od številnih nagrad: »že za čas življenja mu pripada status klasika sodobne glasbe«.

»Za dobro glasbo je najprej potrebna milost«

Lebičev skoraj polstoletni skladateljski opus je »konstantno odčitavanje odnosa do sedanjosti, družbe, sveta, celo svetosti,« je Pompe zapisal v knjigi Lojze Lebič, Od blizu in daleč II. (izdalo jo je Kulturno društvo Mohorjan).

Teme glasbe Lojzeta Lebiča – tako vokalne kot »čiste«, instrumentalne – so čas, minljivost, bivanje, ljubezen in hvaležnost, narava, življenje in smrt. »Za dobro glasbo je najprej potrebna milost, šele potem veščina,« razmišlja Lebič. Čeprav je le majhen del njegovega opusa sakralen, je skladatelj prepričan, da bi bilo glasbe kot estetske umetnosti konec, če bi se kdaj nehali spraševati o večnem, če bi nehali verjeti in dvomiti v Božje. »V vsaki Bachovi noti je Bog,« je prepričan: »Velika glasbena dela – lahko bi jih našteval v nedogled – niso nastala iz sovraštva, napuha in prevzetnosti, marveč iz večnostne ponižnosti. Glasba je zveneča metafizika.«

Več o Lojzetu Lebiču si preberite v novi številki Družine.




Na koncertu v Slovenski filharmoniji so Lojzetu Lebiču podelili naziv častnega člana Slovenske filharmonije (facebook dirigentke Jerice Bukovec).