Marjan Turnšek. FOTO: Tatjana Splichal.


O pomenu in življenju iz milosti krsta smo se pogovarjali z upokojenim mariborskim nadškofom Marjanom Turnškom in avtorjem knjige Slovesni portal v življenje skrivnosti, ki je izšla na Teološki fakulteti v zbirki znanstvena knjižnica.

Po krstu zaživimo novo življenje. V čem je novost krsta?

Da bi razumeli novost krsta, poglejmo podobo človeka, ki jo razodeva Sveto pismo: Že od samega začetka je človek prizadet v tem, da živi zunaj raja. Kar imenujemo izvirni greh – prvi padec, je resničnost človeka, ki zajema telesno, duševno in duhovno življenje. Prekinitev odnosa med Bogom in človekom je duhovna smrt.

Bog pa je obljubil že na začetku, da bo človeka iz te brezizhodne situacije rešil, ker se sam ne bo mogel rešiti. V Kristusu je uresničil to veliko noč – Božji mimohod, ko je Bog prišel mimo in človeka potegnil iz tega blata.

Kar se zgodi pri krstu, lahko razumemo samo s podobami prehoda. V Stari zavezi prehod čez Rdeče morje in prehod čez puščavo kažeta na zgodovinski ravni izhod iz zemeljske sužnosti v Egiptu v obljubljeno deželo.

To pa je podoba tega, kako je Bog človeka potegnil iz sužnosti greha v ločenosti od Boga in ga preko »rdečega morja zla« skozi puščavo prečiščeval in pripeljal v obljubljeno deželo. Novost se zgodi na nivoju bistva človeka, kar imenujemo neizbrisno znamenje krsta. Prej je bil grešnik ločen od Boga, zdaj pa je kot Božji otrok povezan z Bogom, ki je Oče.

Kar se je zgodilo z Jezusom na zgodovinski ravni, se pri krstu zgodi v moči Svetega Duha, ki preustvari človekovo notranjost in lahko zaživi nov vstajenjski način življenja, kot je zapisal Pavel, da smo pri krstu bili potopljeni z Jezusom v njegovo smrt, z njim vstali v vstajenju in sedaj je naše novo življenje s Kristusom pri Bogu.


FOTO: Tatjana Splichal.

Rodimo se zaznamovani z izvirnim grehom. Kako je lahko otrok sploh zaznamovan z grehom, vprašajo starši?

Kako pa je mogoče, da je zaznamovan z dednimi boleznimi? Vemo, da se dedne bolezni prenašajo od rodov nazaj, nekatere preskočijo kak rod, pa se zopet pojavijo. Na telesni ravni razumemo, vedno bolj tudi na psihološki ravni, ko se vzorci ravnanja staršev in starih staršev prenašajo, enako pa velja tudi na duhovnem nivoju.

Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril Adama, potem pa je posebej ustvaril edenski vrt in ga postavil vanj. Raj je dodatna milost, »nadgradnja« stvarjenjskega stanja človeka, ki pa ga lahko tudi izgubi, in ker ga je izgubil na samem začetku, ga na duhovni ravni ni mogel posredovati naprej.

Bog ga je prvič daroval in ga mora tudi drugič, če ga izgubiš. Temu je namenjen krst. Tretji korak pa je zakrament sprave. Če po krstu zopet prekinemo odnos z Bogom, ga lahko obnovimo v zakramentu sprave, zato so ta zakrament včasih imenovali »drugi krst«.

Kako naj to prevajamo v prakso tudi v sedanjem času?

V času epidemije veliko govorimo o izolaciji, samoizolaciji, kakšne težave povzroča, in o psihičnih posledicah, ki bodo ostale. Gotovo. Kristjani pa imamo idealno priložnost in možnost, da se nam to ne zgodi.

Pri krstu smo postali udje Kristusovega telesa, ki je Cerkev, in smo del skupnosti. To ni samo prazna beseda. Tudi če smo zaprti v svoji sobi zaradi okuženosti, smo hkrati enako živo povezani s celotno Cerkvijo, z vsemi udi Cerkve, in iz tega je mogoče živeti. Se je pa treba tega zavedati in kaj za to tudi narediti.

Pri tem nam pomaga molitev, ozaveščanje tega, da smo del Cerkve. To nas tudi motivira, da se povežemo prek telefona, računalnika, pisem … Tisti, ki niso krščeni, niso tako povezani, zato teže preživijo tako izolacijo, ki je nujna.


Celoten intervju si preberite v novi številki tednika Družina (02/2020).