FOTO: Tatjana Splichal.


Vprašanje bralke:

Ali je v Svetem pismu kje omenjena zaroka in poroka Marije in Jožefa? Je kje tudi omenjeno, kako sta se poročila?

Odgovarja: Peter Štumpf, murskosoboški škof

Zaroka in poroka Marije in Jožefa v Svetem pismu nista izrecno omenjeni in o tem tam ni nobenega poročila. Je pa pomembno vedeti, da sta bila Marija in Jožef zares poročena. V tistem času je bilo povsem nepojmljivo, da bi zdravo judovsko dekle bilo neporočeno.

Zanjo poroka ni bila zgolj pravno dejanje, ki bi ji omogočalo varnost in obstoj, ampak tudi možnost izpolnitve mesijanskih obljub. Vsaka poročena judovska žena bi namreč lahko postala mati Mesije, torej tistega, ki so ga Judje pričakovali kot Napovedanega že v raju, ki bo izpolnil Božje obljube o vzpostavitvi neuničljivega kraljestva na zemlji, ki se bo v pravičnosti trajnega miru povsem uskladilo z Božjim veličastjem in njegovim milostnim delovanjem v Jeruzalemu in med vsemi narodi.

Tudi zaradi te obljube je tedanja judovska miselnost ženam povsem onemogočala, da bi o svojem zakonu razmišljale kot o deviškem. Pri Mariji je samo zaradi Božje izvolitve in seveda izredne milosti bilo mogoče, da se je odločila ostati devica tudi v zakonu, še preden jo je angel povabil, da bi postala Božja Mati. Marija je bila namreč že od svojega naravnega spočetja okrepljena s posebno Božjo milostjo, da je bila usposobljena in razpoložljiva za posebno Božje delovanje.

Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?

Ob oznanjenju je Marija nadangelu Gabrijelu postavila zelo pomenljivo vprašanje: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža« (Lk 1,43)? S tem je hotela reči, da je sicer že obljubljena Jožefu, se pravi z njim zaročena, vendar pa z njim še ne stanuje oziroma ne živi z njim zakonskega življenja.

V judovstvu so bili namreč zakonski odnosi dovoljeni šele po svatbeni ceremoniji, to je od trenutka uradnega skupnega življenja pod isto streho. Vse do tedaj pa je moral »zaročni« zakon ostati deviški. Marija je torej že pred angelovim oznanjenjem sklenila zakon, kajti to, da je bila »zaročena z možem, ki mu je bilo ime Jožef«, pomeni, da jo je njen oče že obljubil Jožefu (prim. Mt 1,18).

In Marija je ob angelovem oznanjenju upravičeno v dvomu: kako je torej mogoče, da bo spočela sina, ko pa ona še ne živi zakonskega življenja ter zato nima in tudi pozneje zavestno ne bo imela zakonskih odnosov.

Jožefova odločitev

Jožef je kmalu spoznal, da je resnični gospodar njegove žene sam Bog. To v veri tudi sprejme, zato Marije pred ljudmi noče osramotiti kot tiste, ki otroka ni spočela z njim, temveč ga je spočela v moči Svetega Duha. Jožef je spoznal, da mora sprejeti Božje načrte, in se je hotel umakniti iz skupnega domovanja, ker je vedel, da pa ljudje tega ne razumejo.

Marija bi tako v Nazaretu ostala svobodna in bi vsi kazali s prstom zgolj na Jožefa, da jo je zapustil samo z otrokom. Tako bi Jožef zavaroval Marijo pred javno obsodbo. Ljudje bi pač rekli, da je Jožef slabič in nesposoben skrbeti za svojo zakonito ženo Marijo in za svojega otroka. V tem Jožefovem namenu se nam razodeva njegova pravičnost, predvsem v odnosu do Marije. Po angelovem posredovanju si Jožef premisli in dokončno vzame Marijo za svojo zakonito ženo k sebi ter prevzame odgovornost zanjo in za otroka (prim. Mt 1,18-25).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (50/2020).