Tamara Zemlič Radović je vodja programa Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu pri Slovenskem društvu Hospic. FOTO: Miloš Vujinović



Življenje ima svoj začetek in svoj konec. O rojstvu se z veseljem pogovarjamo. Smrt pa je družba odrinila na rob zavedanja, kot da ne obstaja. To verjetno še bolj velja za mlade – izguba bližnjega se zelo redko pojavi v njihovih pogovorih, pa čeprav takšno izgubo doživi skoraj vsak mladostnik. O tem, kako mladi žalujejo, je spregovorila Tamara Zemlič Radović, vodja programa Spremljanje umirajočih bolnikov in njihovih svojcev na domu pri Slovenskem društvu Hospic.

V čem se žalovanje mladostnikov razlikuje od žalovanja odraslih?

Mladostnik izgubi občutek varnosti in zaupanja, lahko začne dvomiti v svojo samopodobo. V njem se porajajo zelo močna čustva – jeza, strah, negotovost, krivda, žalost ... Potrebuje potrditev, da bo zanj, npr. po smrti starša, dobro poskrbljeno, da ne bo ostal sam. Mladostniki lahko smrt racionalizirajo ali romantizirajo. Potrebo imajo po obujanju spominov na umrlo osebo, čeprav so spomini lahko boleči. Žalosti se prepustijo, a le toliko, kolikor so jo sposobni zdržati. Pomembno se je zavedati, da je pri otrocih in mladostnikih žalovanje proces, ki poteka vzporedno z njihovim razvojem in se spreminja z novimi spoznanji. V vsaki razvojni stopnji se ponovno soočajo z izgubo in njenim novim razumevanjem. Ob vsaki pomembni prelomnici znova zaznajo svojo izgubo in se z njo soočajo. Temeljna naloga mladostnikovega razvoja je razviti sposobnost tolerance v soočanju z razumevanjem čustev, sploh kadar gre za težka čutenja, ki jih prinaša žalovanje. Sami po sebi pa so mladostniki izjemno dovzetni za stres, zato se stresnim situacijam poskušajo izogibati na vse načine. Včasih se zatečejo tudi v zlorabo drog in alkohola.

Ob izgubi ljubljene osebe se pri mladih lahko pojavljajo intenzivna čustva. Kako se spopasti z njimi?

Mladostniki radi obujajo spomine in dogodke na umrlo osebo. Čeprav so spomini lahko boleči, pri mladostniku pomenijo pomemben korak v procesu žalovanja. Mladostniki laže izražajo težka občutja skozi pisanje dnevnika ali pesmi, s slikanjem, ob plesu ali intenzivnem poslušanju glasbe. Med žalovanjem se pogosto dogaja, da so družinski člani ujeti v svoje občutke bolečine in niso zmožni mladostniku dajati čustvene opore. Velikokrat se v družini spremenijo tudi vloge, ki jih opravljajo družinski člani. Koristno je mladostnika vključiti v načrtovanje pogrebne slovesnosti, da se sme izraziti, vključiti s svojimi idejami in dejanji.


Kadar se mladostnik upira, da bi nam pokazal svoja čustva, še ne pomeni, da jih ne doživlja v sebi. FOTO: Pexels


Ob žalujočih nam je pogosto neprijetno, ker ne vemo, kako naj se do njih obnašamo. Kako naj torej mladostnik pristopi do žalujočega vrstnika?

V šoli preživijo mladostniki veliko časa, zato si zaupnika najdejo največkrat prav tam. Zaupniki lahko postanemo le, če smo na razpolago – pripravljeni sprejemati čustva enako kot vedenje, čakati na postopno približevanje in predvsem več poslušati kot govoriti. To je težko, vendar si z vztrajnostjo in nevsiljivo bližino to zaupnost počasi pridobimo. Predvsem je pomembno, da jim ne govorimo, da jih razumemo, saj jih lahko razume le tisti, ki je sam doživel istovrstno izgubo. Žalujočemu mladostniku dovolite, da si vas izbere sam, da sam začuti trenutek, ko bo o svoji izgubi spregovoril z vami. Predvsem je pomembno, da se jim v strahu, da boste rekli kaj narobe, ne umikate in jih ne izločate iz družbe. Prijazno jih povabite v pogovor in sprejmite, če ga bodo zavrnili ali bili v družbi ves čas tiho.

Nekateri mladostniki se po smrti ljubljene osebe zaprejo vase. Kdaj je to zdrav način spoprijemanja s hudo stisko?

Kadar se mladostnik upira, da bi nam pokazal svoja čustva, še ne pomeni, da jih ne doživlja v sebi. Tako tudi umik od prijateljev, zavračanje obšolskih aktivnosti, poslabšanje uspeha in koncentracije, pozabljivost, brezbrižnost in otopelost ne pomenijo vedno, da je z mladostnikovim nekaj narobe. Vse to so običajne reakcije žalujočega mladostnika, ki pa mu je v vsakem primeru smiselno ponuditi strokovno pomoč, četudi jo bo v začetku morda odklonil.
_ _ _

*Pogovor je v celoti objavljen v Naši družini (2/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*