Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Kako so Jožefovo praznovali nekoč?

Za vas piše:
Revija Praznična
Objava: 16. 03. 2021 / 11:03
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 19.03.2021 / 10:07
Ustavi predvajanje Nalaganje
Kako so Jožefovo praznovali nekoč?

Kako so Jožefovo praznovali nekoč?

Navade in običaji ob prazniku sv. Jožefa doma in po svetu.

FOTO: Arhiv Družine.


Svetega Jožefa, Jezusovega krušnega očeta in Marijinega moža, po poklicu tesarja, je Cerkev začela častiti šele v 15. stoletju. Njegov god, 19. marec, se je kot zapovedan praznik uveljavil šele kasneje, od 17. stoletja naprej, ko so njegovo čaščenje spodbujali predvsem jezuiti in različne bratovščine.

Leta 1676 pa je cesar Leopold I. sv. Jožefa razglasil za zavetnika avstrijskih in s tem vse do njihove ukinitve tudi slovenskih dežel, prav letos pa mineva tudi 150 let od razglasitve sv. Jožefa za zavetnika Katoliške cerkve. Zato je Cerkev čas do 8. decembra 2021 razglasila za leto svetega Jožefa.

Sv. Jožef in dan očetov

Njegova vloga v Jezusovem življenju se je sploh od 19. stoletja naprej spojila z meščansko predstavo srečne, patriarhalno urejene družine, zaradi katere sv. Jožefa v posameznih katoliških deželah, denimo v Italiji, Španiji in na Portugalskem, še danes javno praznujejo kot dan očetov oziroma prednikov nasploh.

Vse do leta 1977 je bil 19. marec v Italiji državni praznik in še danes ob sv. Jožefu otroci s skromnimi drobnarijami obdarujejo svoje očete, ob prazniku pa poznajo tudi svojevrstno hrano. Na severu Italije so to tudi ob drugih priložnostih pogosti ravioli, medtem ko so drugod značilne predvsem najrazličnejše sladice – v Rimu denimo kremna sladica »bigne di San Giuseppe«, v Neaplju pa njej podobna ocvrta »zeppola di San Giuseppe«.


Jožef sejem na Stari Savi na Jesenicah okoli leta 1939. FOTO: Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice.

Bučna godovna praznovanja

Vse do let po drugi svetovni vojni je bilo Jožefovo tudi na Slovenskem, sploh v vaških okoljih, pomemben osebni in obenem tudi krajevni praznik. Praznovanja posameznikovega godu so bila takrat namreč še vedno mnogo pomembnejša od osebnih rojstnih dni.

Zaradi pogostosti imena Jožef ali Jože in vseh njunih moških kot tudi ženskih izpeljank je bil 19. marec tako tudi na Slovenskem marsikje pomemben ne le osebni, ampak tudi krajevni praznik.

Jožefovi soimenjaki dneva namreč niso praznovali le v zasebnem krogu najbližjih, ampak jim je posebno pozornost pogosto namenila tudi širša skupnost.

Sv. Jožef čevljarjem luč upihne

Jožefovo so po drugi strani podobno kot krajevne zavetnike sicer še posebej slovesno praznovali povsod tam, kjer so mu bile posvečene krajevne cerkve. Obenem je bil dan pomemben tudi za vse, ki so opravljali najrazličnejše z ročnimi spretnostmi povezane dejavnosti.

Tako so denimo na Krasu, podobno kot ob gregorjevem na Gorenjskem, na ta dan ob luči prenehali delati številni obrtniki in rokodelci pa tudi čevljarji, katerih dejavnost je bila povezana z lesom. Zato so na Krasu rekli, da »sv. Jožef čevljarjem luč upihne«.


Jožef sejem na Stari Savi na Jesenicah okoli leta 1939. FOTO: Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice.

Jožefovi sejmi kot priprava na pomladna opravila

Sicer pa so sv. Jožefa kot krajevnega zavetnika podobno kot ob drugih po Slovenskem znanih proščenjih, žegnanjih, opasilih ali šagrah, najpogosteje proslavili s slovesno mašo in predvsem še do danes marsikje ohranjenimi sejmi.

Te so lahko zaradi odobrenih sejemskih pravic organizirali tudi v krajih brez cerkva sv. Jožefa, saj gre za čas vse pogostejših opravil na zemlji. Na Jožefovih sejmih so zato največkrat prodajali najrazličnejša orodja in pripomočke, ki so jih ljudje potrebovali za svoja opravila v prihajajočem pomladanskem času.

Trgovci so ponujali kovaške izdelke, suho robo, najrazličnejše kmetijske pripomočke in orodja, pa tudi semena in sadike, sejmi so bili vedno tudi družabne priložnosti.

Tako so sejemsko ponudbo ob sv. Jožefu denimo v Studencih pri Mariboru, Slovenj Gradcu, Jesenicah, Petrovčah, Bistrici ob Sotli in drugod še do nedavna spremljala tudi najrazličnejša tekmovanja, zabavni program in predvsem bogata gastronomska ponudba – denimo v Bistrici ob Sotli so ekipe Jožefov in Jožic tekmovale med sabo v kuhanju golaža.


Avtorici prispevka sta etnologinji dr. Boža Grafenauer in dr. Mateja Habinc.

Prispevek je bil v celoti objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Preberite še:
- Papež napovedal Leto svetega Jožefa
- Kakšen je bil odnos med Marijo in Jožefom?
- Moške debate z Jožefom
- »Jezus je imel Jožefove kretnje«

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh