Sredi letošnjega maja se spominjamo 25. obletnice obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Zvesti bralci našega tednika se gotovo spomnijo, da je Družina v tistih treh nepozabnih dneh postala dnevnik. Ob 20. obletnici dogodka so svoje spomine na »izredne razmere« z bralci podelili takratni ustvarjalci Družine: danes upokojena lektorica Marija Bratina, pokojni tehnični urednik Tone Seifert (1946-2020), starosta Družininih urednikov Jože Zadravec in novinar Bogomir Štefanič, danes urednik Družinine priloge Slovenski čas.

Družina dnevnik

Tednik Družina je osrednjo povezovalno vlogo slovenskega katoliškega medija odigral tudi v času priprav na prvi papežev obisk v Sloveniji. V mladi slovenski državi. Obisk, ki je združil, povezal in navdušil. Obisk, ki je bil tudi organizacijsko zelo zahteven. Prvič se je v mladi državi akreditiralo več sto tujih novinarjev. Tri dni smo bili v središču pozornosti evropske in tudi svetovne javnosti. Vse to se ni zgodilo samo po sebi. V priprave je bilo vloženo veliko dela na vseh mogočih področjih. Osrednjo vlogo pri poročanju je zagotovo imela Družina. Ne samo z izdajanjem tednika, v njenih vrstah se je porodila ideja za vrata v ljubljansko stolnico, sodelovanje pri poštni znamki, pri pripravi prizorišča v Stožicah, izvedbi stolov za bogoslužje … V tem času je bil ustanovljen tudi Tiskovni urad SŠK in je prva leta deloval v prostorih Družine.

V uredništvu tednika so skupaj z glavnim in odgovornim urednikoma že v začetku leta skrbno načrtovali delo. Da so se bralci lahko dobro pripravili na papežev obisk, so od druge številke dalje na zadnji strani uvedli stalno rubriko z geslom Oče, potrdi nas v veri! V njej so iz tedna v teden objavljali najprej spodbude, potem natančna navodila za potek papeževa obiska, poudarjali pomen duhovne in molitvene priprave. Sredi februarja je izšla posebna priloga Papež med nami, posvečena pripravam na véliki obisk. Vsebovala je vse potrebne informacije o prijavi in udeležbi na srečanjih s papežem. Da bi Slovenke in Slovence še bolj navdušili za srečanje s papežem, je izšla še posebna knjiga.

Kako je nastajala dnevna Družina, so nam povedali člani uredništva

Marija Bratina, lektorica

Hja, Manica, danes, ko ste vajeni, da morajo biti stvari narejene »včeraj«, tiste tri številke »dnevnika Družine«, ki je s pisano besedo, pozdravnimi govori gostiteljev in visokega gosta, vtisi romarjev pa seveda z imenitnimi fotografijami s prizorišč, kjer se je mudil sveti oče, podrobno dokumentirala dogajanje ob papeževem obisku, morda niso ne vem kaj, a pred dvajsetimi leti, ko nismo imeli sodobnih delovnih pripomočkov, je bil to kar lep zalogaj in podvig. Sobotno, nedeljsko in ponedeljkovo Družino je spravila skupaj maloštevilna ekipa, ki je sicer pripravljala tednik, pri čemer sta bila glavni in odgovorni urednik polno zaposlena s pripravo in izvedbo papeževega obiska.

Meni pa je ostal v spominu »trn«, da sem pri lektoriranju papeževega govora v naglici spregledala del besedila, ki je bilo pod »embargom«, Janez Pavel II. pa ga je izpustil … Menda je bilo kar nekaj hude krvi.

Tudi po odhodu dragega gosta v Rim na Družini nismo stali križem rok, saj je že zelo kmalu – mislim, da po desetih dneh – izšla knjiga Bog blagoslovi predrago Slovenijo s papeževimi govori in seveda številnimi fotografijami.

Bogomir Štefanič, novinar

Ali ste kdaj noč prespali v službeni pisarni, in sicer na tleh, le v spalni vreči? No, meni se je to zgodilo tiste nenavadne majske dni pred dvajsetimi leti, ko sem bil kot Družinin »zelenec« (novinarski ekipi prekaljenih »starih mačkov« sem se pridružil le dobrega pol leta prej) zadolžen za spremljanje nekaterih postaj papeževega obiskanja Slovenije. Med njimi je bilo 18. maja tudi jutranje otroško voščilo za 76. rojstni dan Janeza Pavla II. na dvorišču ljubljanskega nadškofijskega ordinariata. Ker je bilo treba biti zaradi varnostnih zahtev na prizorišču dogodka že zelo zgodaj, redakcija prve dnevn(išk)e izdaje Družine pa se je zavlekla pozno v noč, je bila najpreprostejša rešitev za vsaj minimalni počitek na dlani: prostori Družine, ki so le lučaj daleč od nadškofijskega dvorca. Najbrž si zlahka predstavljate, da tudi tistih nekaj ur, ki sem jim imel na voljo do jutra, ni postreglo s kakšnim trdnim spancem. Še vedno so živi občutki takratne »treme«: Ali bom, le za silo priučen fotograf, ujel v objektiv dobre prizore? Ali se bo mogoče svetemu očetu dovolj približati? Ali se bo ponudila priložnost za kakšno dodatno izjavo udeležencev dogodka? Ali bodo stvari tekle po predvidenem redu, da mi bo uspelo napisati poročilo in pravočasno ujeti novinarski avtobus za naslednjo papeževo postajo – Postojno, kjer se je srečal z mladimi? Razumljiva napetost, ki pa je popustila isti hip, ko smo se zbrani na dvorišču srečali z nasmejanim svetniškim papežem. Dobra volja se je dobesedno iskrila in podobe vzajemne naklonjenosti med otroki in Janezom Pavlom II. so se vtisnile v spomin kot eno najlepših novinarskih doživetij. No, nekatere res dobre so se »vtisnile« tudi na filmski trak (takrat seveda še nismo imeli digitalcev), kar še danes razumem kot poseben božji dar.

Da, tisti dnevi pred 20 leti so bili resnično božji dar: bili so dnevi sodelovanja, dobronamernosti, optimizma, potrjene vere. Pa ni šlo, da ne bo pomote, za nikakršen »kult osebnosti« ali kar koli podobnega. Bilo je iskreno srečanje s človekom, ki je z vsem svojim bistvom razodeval božjo bližino. Ali bi torej smel reči, da so me tisti dnevi zaznamovali? Ko dvajset let pozneje te vrstice pišem v isti pisarni, v kateri sem zaradi Janeza Pavla II. prespal na tleh, ne potrebujem dolgega razmisleka za pritrdilen odgovor. Papež moje mladosti in vstopa v zrela leta je zame stalni poklicni in osebni navdih. Hvala, sv. Janez Pavel!

Tone Seifert, tehnični urednik

Poleg naših zaposlenih novinarjev in dopisnikov, ki so vsi sami fotografirali, nam je prinašal fotografije tudi fotograf Rafael Marn.

Moram poudariti, da smo bili ekipa, ki je delala tednik, kar pomeni drugačen ritem, kot ga je zahtevalo dnevno izdajanje časopisa.

Zaradi hitrosti izdajanja je bilo dobro, da smo prvo stran oblikovali kot ogledalo notranjosti. Pomemben je bil izbor in predvsem to, kako zaobjeti vse dogodke. Poudarek je bil na fotografijah, še danes se spomnim, kako hvaležen in vesel je bil fotograf Marn tega, da smo se odločili in objavljali velike fotografije, tudi čez celo stran. Naj povem, da smo imeli na voljo izjemno gradivo, zato je bilo toliko težje pri izboru. Dnevno izdajanje Družine je bilo dokaz, da se da stvari dobro narediti, če se ljudje znajo poslušati, dogovoriti in dati od sebe tisto najboljše. Ozračje na Krekovem trgu je bilo izjemno ustvarjalno. Prvi večer sploh ne vem, ali smo šli domov. Sam sem delo končal v tiskarni, kjer sem ob vsaki številki opravil še zadnji pregled.

Drugi dan obiska, v soboto, je papež imel rojstni dan. Z zavojem prve Družine sem se zgodaj zjutraj odpravil proti nadškofiji, kjer je papež stanoval, in ugotovil, da ne morem vstopiti, ker nisem imel potrebne akreditacije (pa smo doživeli še star pregovor, da je kovačeva kobila bosa – namreč, akreditacije je urejal tiskovni urad v naši hiši). Tako nam ni uspelo, da bi papež na svoj rojstni dan pri jutranji kavi bral naš tednik. Ga je pa potem po kosilu.

Jože Zadravec, novinar in urednik

Srečal sem ga ob izvolitvi, 17. oktobra 1978, ko je ob 18.23 z okna vatikanskih prostorov pozdravljal množico ljudi na Trgu sv. Petra v Rimu. S svojo sestro Miliko in s skupino poljskih redovnih sester smo se od sreče objemali. Z njim sem naslednje leto, 2. junija 1979, vstopil v isto letalo Alitalia, na katerem sva si na začetku osemminutne konference podala roke. Bliskovit pozdrav: Slovenec? Da! »Družina«? Da! Nato pojoča Poljska do 10. junija. Milijonskim množicam je namenil 34 nagovorov. Vse sem jih celo večkrat prečesal. Čutil sem žar njegovega srca, domoljubje, za katero ni besed. Srečal sem ga na srečanju treh dežel – romar med romarji – 25. junija 1988 v Krki pri sv. Emi na Koroškem. Edinstveno doživetje je soustvarjal 2000-članski zbor pevcev iz Slovenije, Italije in Koroške. Da mi je bilo dano doživeti sv. papeža Janeza Pavla II. še na Madžarskem in Hrvaškem, in ga najgloblje doživeti v Sloveniji v »svetem tridnevju«, med 17. in 19. majem 1996, pozneje pa še na Betnavi v Mariboru, kjer je razglasil škofa Slomška za blaženega! Tako sem čutil, da me je ves čas blagodejno objemala posebna božja milost: vdihaval sem papeževe besede, kot da brez njih ne bom več mogel živeti. Da so se moje duše kot balzam dotaknile njegove besede »Bog blagoslovi predrago Slovenijo!« Da so se v moje srce za vedno vsadile njegove spodbude, ki jih je veliki romar sejal s svojimi nagovori od prihoda v Slovenijo do romarskega svetišča na Brezjah, ljubljanske in mariborske stolnice do srečanja s škofi, kulturniki, duhovniki, redovniki in redovnicami, bolnimi in trpečimi, mladino, ki se je kot velikanski grozd glav zbrala na postojnskem letališču. Ali je tudi fotografski aparat, s katerim sem preletaval pobožno slovensko ljudstvo, ki se je z zadržanostjo božjepotnikov zbiralo ob papežu Wojtyli, zaznaval in doživljal to mojo zaljubljenost v vesoljno in krajevno Cerkev, v moj narod in domovino? V to sem prepričan. Kako zelo sem si želel, da bi tisti binkoštni plamen v meni in mojem narodu nikoli ne ugasnil!