Valentin Inzko je predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. FOTO: Ivo Žajdela



Pred sto leti je koroški plebiscit odločil, kje bo meja med Avstrijo in Jugoslavijo (Slovenijo). Avstrijci so pred plebiscitom vodili zelo spretno propagando: med drugim so koroškim Slovencem obljubili dosledno uresničevanje določil senžermenske pogodbe o manjšinah. Avstrijska propaganda je poudarjala predvsem ekonomske koristi za ohranitev enotnosti Celovške kotline, sklicevala pa se je tudi na koroško deželno zavest in na bratstvo med slovensko in nemško govorečimi prebivalci Koroške. Avstrijska propaganda je uporabljala slovenski jezik in zagotavljala, da bo v Republiki Avstriji po plebiscitu užival enakopraven status z nemščino. Jugoslovanska (oz. slovenska) stran je po drugi strani nastopala skoraj izključno z argumenti, ki so poudarjali narodno zavest, in je bila protinemško usmerjena. 10. oktobra 1920 se je več kot 59 odstotkov volivcev odločilo za Avstrijo. Južna Koroška je pripadla Avstriji in od takrat so koroški Slovenci podvrženi različnim oblikam raznarodovanja. O tem smo se pogovarjali s predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev Valentinom Inzkom.

Gospod Inzko, v kakšni družini ste odraščali?

V topli krščansko-slovensko-koroški družini. Vsi trije elementi so bili zmeraj važni. Vedno pa smo se tudi zavedali, da je bil eden od naših prednikov oziroma sorodnikov prof. Andrej Einspieler, oče koroških Slovencev. Izdajal je devet časopisov, zato ga imajo tudi za očeta slovenskega novinarstva. Najbolj znana sta bila Mir in Slovenec. Bil je deželni poslanec in član celovškega mestnega sveta, predvsem pa, skupaj s škofom Antonom Martinom Slomškom in prof. Antonom Janežičem, leta 1851 soustanovitelj Mohorjeve družbe. Zato krasita našo kmečko izbo oba portreta, Slomškov in Einspielerjev. Tradicijo smo gojili zato, ker je bila moja babica učiteljica Marija Einspieler.

Kako ste postali diplomat?

V našo hišo v Svečah so zaradi očeta, pomembnega slovenskega politika in kulturnika, pogosto prihajali politiki in jugoslovanski konzuli, ki so imeli svoj sedež v Celovcu, in to me je začelo zanimati. Sploh pa mednarodno delovanje. Najprej sem se potegoval za Chase Manhattan Banko v Moskvi, saj sem poleg prava študiral tudi ruščino, prvih sedem let sem nato služboval za Združene narode v Mongoliji in Šrilanki, ob robu tudi na Maldivih. Šele nato sem vstopil v avstrijsko zunanje ministrstvo.

Letos je avstrijska Koroška v znamenju stote obletnice koroškega plebiscita. Zakaj se je po vašem iztekel za koroške Slovence negativno?

Negativno se je iztekel plebiscit za državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, za SHS. Kakšnih 12.000 koroških Slovencev je glasovalo za Avstrijo in tako odločilno vplivalo na izid plebiscita. Za te Slovence je bila odločilna močna koroška deželna zavest, mišljenje, da je Koroška naša domovina, dežela prve slovenske fare pri Gospe Sveti, kraj, kjer so naši predniki ustoličevali karantanske kneze v slovenščini. Dežela prve slovanske države. Tudi ekonomski razlogi so igrali vlogo, potem jugoslovanska vojska in seveda širokogrudne obljube pred plebiscitom. V naši družini je moja babica Marija Einspieler verjetno glasovala za SHS, saj je pozdravila generala Rudolfa Maistra blizu Celovca, dedej, avstrijski žandar Valentin Inzko, pa za Avstrijo. Oba sta izgubila službo, on samo zato, ker je poročil učiteljico Einspieler.

Kakšne posledice je imel za koroške Slovence koroški plebiscit?

Ostali smo v Avstriji, v naši domovini, ne v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. To je bilo v redu, ne pa vse ostalo. Tudi plebiscit in njegovi rezultati niso problem, ampak vse, kar se je zgodilo po plebiscitu. Doživeli smo demografsko katastrofo, saj je naše število zaradi germanizacije padlo s 100.000 na 10.000. Žalostni smo tudi zaradi številnih prelomljenih obljub. Naj omenim senžermensko državno pogodbo iz leta 1919, Avstrijsko državno pogodbo iz leta 1955 in tudi obljube deželnega zbora z dne 28. septembra 1920. Če je prišlo do izpolnitve zavez ali obljub, potem je bilo to z zamudo in s polovičnimi rešitvami. Zdaj imamo od leta 2011 naprej recimo 163 krajevnih napisov, če pa bi jih dobili leta 1955, bi jih bilo okoli 800, če vzamemo kot osnovo desetodstotni ključ ustavnega sodišča.


Inzko: V Podjuni živi kmet, ki je diplomiral v Ljubljani in ima v družini štiri zdravnice, soprogo in tri hčerke. Takih primerov na drugačen način je kar nekaj. Rešila nas bo izobrazba. FOTO: Ivo Žajdela

Kako ste se koroški Slovenci spopadali s posledicami koroškega plebiscita?

Težko. Elita, učiteljstvo, mnogo duhovnikov in drugih pomembnih osebnosti je množično zapustilo Koroško, kot na primer poznejši škof Gregorij Rožman ali dr. Angela Piskernikova, ki ni mogla dobiti službe. Celo ko sem služboval v Beogradu, v osemdesetih letih, sem srečal Slovence, ki so morali leta 1920 zapustiti Avstrijo. Zanimiv primer je Stanislava Pak, svetovalka srbskega predsednika Tomislava Nikolića. Njen stari oče je zapustil našo vas leta 1920. Ne glede na to je bilo pri ljudskem štetju za časa Hitlerja še vedno okoli 42.000 koroških Slovencev.

Kakšen je bil odnos Avstrije do koroških Slovencev pred letom 1945 in po tem letu?

Gotovo ni bil širokogruden, saj bi drugače ne nazadovali v takem številu. Najhujše je bilo za časa nacizma, ko je bila slovenščina prepovedana celo v cerkvi. Poleg tega je približno tisoč Slovencev doživelo kruto usodo izseljevanja v nemška taborišča. Po vojni pa je bil najhujši udarec odločitev socialističnega deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga, da je leta 1958 ukinil obvezno dvojezično šolo. Število šolarjev je tedaj padlo s 13.000 na približno 1.200. Danes imamo 4.500 prijav in se tega veselimo. Ampak številke povejo vse. Hvala Bogu je minister Ljudske stranke ddr. Heinrich Drimml leta 1957 ustanovil Zvezno gimnazijo za Slovence. To nas je rešilo. Težki trenutki so bili za nas tudi, ko so leta 1972 uničevali nove dvojezične table. Vse to je organiziral koroški Heimatdienst, ki je trajnostno zastrupil atmosfero na Koroškem. Še leta 1984 je tožil dva zastopnika cerkve, podpredsednika škofijskega sveta. Nekatere stvari še vedno niso samoumevne. Izrednega pomena je bila sinoda koroške Cerkve leta 1972 in 1973, ki sem jo že omenil.

Slovenska manjšina je bila po letu 1945 talka režima v Jugoslaviji. Kaj je to zanjo pomenilo?

To je pomenilo, da je slovenščina skoraj vselej imela pridih titoizma. Če je bil kakšen duhovnik malo bolj zaveden, se je lahko zgodilo, da so ga imenovali »Tito Pfarrer«. Ta senca ni bila prijetna in tudi ne praktična. Recimo pri učbenikih, ki so imeli vsebino, ki je bila tipična za Jugoslavijo. Rad pa omenim številne kulturne delavce, ki so pomagali našim gledališkim skupinam, našim lutkarjem, naši slovensko-koroški glasbeni šoli. Recimo prof. Nikola Krstić, član Slovenske filharmonije, je ustanovil odsek za violino na tej šoli in tudi sam učil več desetletij. Tako kot drugi. Tudi tečaji slovenščine v Novem mestu, gledališke delavnice v Ankaranu in mnogo drugega je dobro funkcioniralo. Nadvse prijazni rodoljub prof. Matjaž Kmecl je kot minister za kulturo obiskal v naši vasi okoli leta 1985 emigranta, znamenitega kiparja Franceta Goršeta. Žal smo pozneje izvedeli, da je bila Udba precej aktivna in je opazovala vse, kar bi lahko bilo zanimivo.

Kako naj Slovenci na avstrijskem Koroškem še naprej krepijo svojo narodno identiteto?

Na razne tradicionalne načine, kot so igre, v cerkvi, prek slovenskega radia in sploh kulture. Predvsem pa s kakovostjo. V Podjuni živi kmet, ki je diplomiral v Ljubljani in ima v družini štiri zdravnice, soprogo in tri hčerke. Takih primerov na drugačen način je kar nekaj. Rešila nas bo izobrazba.

*Celoten pogovor lahko preberete v tiskani Družini (41/2020).*