Vaša knjiga o škofu Frideriku Baragu je izšla pri založbi Družina. Lahko kaj več poveste o tem stripu, kako je prišlo do ideje, kako je nastajal …

Ko sem pred leti ilustriral Prešernovo Zdravljico in sem iskal idejo, kako bi jo upodobil, sem vanjo vključil izjemne slovenske osebnosti: Kosovela, Rudolfa Maistra, Edvarda Rusjana, Hallersteina, Trubarja ... In med njimi je bil tudi Baraga, ki se mi je zdel fascinanten, ker je živel med Indijanci. No, potem je njegova življenjska zgodba vedno bolj silila v ospredje in sem jo začel bolj sistematično raziskovati. Povod za strip o njem pa je bilo to, da je imel na sliki kot mlad župnik čisto deški videz običajnega Evropejca.

Potem pa sem videl fotografijo, ko je v Ameriki postal škof in je videti kot pravi Indijanec. To me je popolnoma prevzelo in moj strip temelji na preprostem vprašanju, kdo je bil komu tujec oz. kdo je na koga vplival. Skozi korespondenco in dnevniške zapiske se vidi, da je bil zelo blag, izjemno senzibilen in odprt, in to me je navdušilo. Na ta način sem želel zapeljati tudi svojo zgodbo, ki je praktično v celoti izmišljena. Seveda so v njej tudi biografski elementi, Baraga je bil zelo navezan na svojo sestro, z njo si je veliko dopisoval, prišla ga je celo obiskat ...

Kaj pa njegov odnos do svojih »varovancev«?

Vemo, da se je zelo postavil v bran Indijancem proti belcem, ki so jih izkoriščali. Strip se npr. konča s pogrebom njegovega prevajalca, ki je bil še fantič. Pogreb je najprej evropski, civilizacijski, potem pa je Baraga dovolil, da ga pokopljejo še po indijanskih običajih. Ta gesta pove veliko o njem, v bistvu se mi zdi Baraga sodoben človek, z občutkom za drugega, za drugačnost. Na začetku jih še imenuje divjake, potem pa vedno manj in jim pravi Indijani.

V stripu poskušam prikazati, kako se skupaj z njimi razvija in raste. Hkrati skušam tudi pokazati, da je bil navaden človek in da je bil včasih tudi v dvomih, a da na koncu prideta do izraza njegova človečnost, vera in vztrajnost. Upam, da mi je uspelo izraziti njegovo kompleksnost. Ameriški Indijanci so nanj še vedno zelo navezani in bi radi dosegli njegovo beatifikacijo.

V nekaterih knjigah, ki ste jih ilustrirali, najdemo veliko oseb iz slovenske zgodovine: Prešernova Zdravljica, Maister. Zakaj se vam zdi to pomembno, ko tako pogosto slišimo, kako je treba pustiti preteklost in gledati naprej?

Zdravljico na primer sem si sprva zamislil drugače, pa ni dobro delovalo; namreč kot napitnico, da se ljudje zberejo ob trgatvi, se skupaj veselijo, nazdravljajo ... Vendar ni dobila občutka, ki ga himna mora imeti – neko nacionalno samozavest, kjer pokažeš, da nekaj si, da nisi samo neko čudaško pleme, ampak da imaš kaj pokazati tudi v svetovnem merilu. Ni se nam treba ničesar sramovati, imamo Hermana Potočnika, recimo, ki se je v svetovnem merilu prvi ukvarjal z vprašanji vožnje po vesolju. Potem so vsi od njega kopirali, to je na primer stvar, ki jo je treba nujno povedati.

Zakaj se vam zdi to pomembno? Mar ni tudi na evropski ravni tako, da se posamezne identitete vse bolj potiska v ozadje, domoljubje hitro osumi nacionalizma, išče zgolj skupne točke?

Vidim, kako se otroci pri zgodovini učijo, koliko je ameriških držav, pa o državljanskih vojnah v Patagoniji, noben pa ne pozna Plečnika, ki je delal v Pragi in na Dunaju. Saj meni ni do tega, da bi se učili samo o tem, kaj smo naredili v Sloveniji, a gre za neko zdravo samozavest, ne da bi to izkoriščali za gojenje nacionalizma. Tudi če pogledamo po Evropi, Francozi nimajo slabega občutka, ko govorijo o Moličru, ali Nemci o Goetheju, pa niso zato nič nacionalistični. Bolj se mi zdi, da je to neka lažna skromnost, ki sem je nekoliko sit. Če je nas dva milijona, njih pa šestdeset, to nič ne pomeni, morda zgolj to, da imajo več davkoplačevalcev.



Ali spremljate sodobno stripovsko produkcijo, sledite ilustratorskim trendom? Kako ocenjujete naš pregovorno visoko kakovosten ilustratorski prostor?

Skušam slediti trendom, kaj se prevaja, kaj izdaja, tudi stripe iz bolj evropskega prostora preberem in pogledam, da približno vem, kaj se dogaja. V ilustraciji in stripu gre skoraj za tip zvezdništva avtorjev, ki ga veliki knjižni sejmi, založniki, knjigotržci podpirajo. Zato govorimo o trendih. Pri nas tega trendovstva ni, se mi bolj zdi, da smo zasidrani bolj v tradiciji.

Zakaj?

Pri nas se stereotipno razmišlja, da je to precej minoren poklic, da ilustrator dela za otroke in je vse življenje otročji ali poskuša biti ves čas otročji. Čista neumnost. Tudi ilustrator, ki dela za otroke, odrašča, se razvija, dozoreva, čeprav še vedno dela za otroke. Zdi se mi, da se pri nas poskuša ilustratorje, pa tudi umetnike širše pustiti ob strani, češ to so čudaki, ki nekaj sicer brkljajo, a iz njih tako ali tako nikdar nič ne bo … Sam poskušam za ilustriranje izbirati besedila, ki so kompleksna, težka, in tukaj najdem izziv. Le na tak način lahko ustvarjalno napredujem, obstanem.

Po drugi strani je to tipičen ceh, ki se je popolnoma feminiziral, podobno kot v šolah, in to ni dobro. Manjkajo potem vsebine, ki so bliže fantom. Tukaj zeva neka praznina. Pogrešam pa tudi resnično samostojne avtorje, ki sami sebe izoblikujejo, niti ne toliko v risarskem smislu, ampak da imajo neko osebno držo. Da so ozaveščeni, da niso zgolj obrtniki. Pomemben je oseben angažma, kajti če sebe ne jemljem resno, kako me bo bralec! S tega gledišča bi rekel, da je večina stvari žal polovičarskih in nezanimivih.

Mislite pri tem tudi na družbeni angažma? V zadnjih letih se striparji in ilustratorji tudi na Zahodu soočajo z velikimi pritiski in cenzuro. Sami to problematiko kaj spremljate? Ste kdaj doživeli kakršenkoli pritisk?

Seveda, tudi družbeni angažma. Sam s pritiski nisem imel nikoli težav. Po pravici povedano sem se pri Baragi nekoliko bal, da določene zadeve ne bodo šle skozi, ker ni tako zelo »pravoveren«. Že ideja, da je na koncu podoben Indijancu, bi lahko bila za nekoga sporna. Zanimivo je, da se nihče od urednikov ni v nič vtikal, imel sem maksimalno podporo. Nimam nobenih slabih izkušenj. Je pa res, da je strip najbolj vitalna zadeva v teh izraznih medijih. Ne vem, ali zato, ker so zraven mladi avtorji ali mladi uredniki in urednice …

Pred tridesetimi leti, ko smo brali stripe, so bili ti vedno na ravni neke zabave, humorja, neke fikcije. Zame je bilo pravo odkritje, ko sem opazil, da lahko strip govori o zelo aktualnih in resnih zadevah in pri tem ne izgubi potenciala, ne zgubi naboja, nič ne zbanalizira. To je bil zame znak, da je strip zrel medij in da z njim lahko govoriš o vsem, o tesnobi, o depresiji, o holokavstu, mogoče celo o koronavirusu …O vsem, kar nas zadeva. Da lahko strip govori o takih temah, se mi zdi fascinantno.

Kakšno se vam zdi stanje duha in svoboda izražanja v našem prostoru?

Zdi se mi, da je zdrava mera neke kritičnosti zaželena, ne podpiram pa kritikastrstva ali zafrkavanj in provokacij. Tega je veliko, naši, vaši, rdeči, črni, beli, tega je v stripih precej, a to po mojem govori bolj o neki ozkosti avtorjev kot kaj drugega. Vedno sem mislil, da ustvarjalec ne sme biti ideološko preveč uniformiran in se temu udinjati.

Kaj odlikuje dobrega ilustratorja, dobro ilustracijo?

Sam pri drugih cenim to, da so pogumni; da si, tudi če zapadeš v neke vzorce, znotraj tega nekako konsistenten in prepričljiv. Kakršen koli svet kreiraš, važno je, da si tam, da si prepričljiv, da stvar stoji. To govorim tudi svojim študentom. Pogrešam ustvarjalno samozavest, prepričljivost in prepričanost. To se mi zdi odlika dobrega dela. Da izžareva domišljenost in samozavest. V resnici je to težko vprašanje in bo vsak nanj drugače odgovoril. Menim pa, da mora biti avtor odgovoren in gledati širše, kakšen je njegov nazor, kaj želi s knjigo narediti v širšem smislu.

Pri Baragi ali pri Maistru sem imel občutek, kot da sem jima sam sebe na neki način posodil, da sem bil medij in da snov govori skozi mene. Je pa tako, da vsaka snov, naj bo to poezija, drama ali roman, od ilustratorja terja nek odnos. Ilustrator mora biti v prvi vrsti dober bralec, šele potem dober risar. Treba je veliko brati, tudi tisto, česar nikdar ne boš ilustriral.

Po izobrazbi ste akademski slikar. Kako pomembno je to znanje?

To je seveda pogoj, obrtniško znanje mora biti, ker ti ravno to da orožje, da lahko razvijaš svojo likovno govorico. Če je temelj prhek, se bo vse skupaj zrušilo. Veščina je izjemno pomembna.

Vaš opus je presenetljiv tako po obsegu kot po vsebini. Lotili ste se že domala vsega: poezije, romanov, strokovne literature, kratkih zgodb, otroških slikanic, kolumn, biografij … Kako se spoprimete z izzivom? Imate kak enovit sistem?

To, da se lotevam zelo različnih zvrsti, od poezije in epov do romanov, otroških slikanic idr., mi omogoča, da ne padem v ustvarjalno okostenelost. Je pa pri vsaki knjigi na začetku prazen papir, kjer lahko nastane kar koli ali ne nastane nič. Hitro menjavanje slogov me sili, da se hitro odzivam, da si v glavi hitro sestavim sliko, kakšna bi lahko bila podoba, in jo potem tudi naredim. Večinoma delam po več stvari hkrati in preskakujem.

Nekatere stvari seveda zahtevajo več predpriprav kot druge, recimo pri Baragi je bilo tega dela ogromno. Šel sem v verski muzej in bral knjige, pregledoval gradivo. Od zasnove scenarija do končne izvedbe je bilo približno dve leti. Druge zadeve pa so bolj odvisne od trenutnega navdiha, tako da so pristopi zelo različni, kar mi je zelo všeč. Preden začnem delati, si zamislim, kako bo ta knjiga, ki še ni narejena, videti na knjižni polici in kako bi bralca nagovorila, da bi jo vzel v roke. Potem sledim ideji ne glede na omejitve glede obsega, ampak po občutku, da bo knjiga delovala organsko, kot celota.

Kako pa izbirate krog sodelavcev, tudi po »nazorski« plati: po eni strani sodelujete z izrazito katoliškimi krogi, na drugi strani denimo z Andrejem Rozmanom Rozo, ki je do katolištva ne le kritičen, ampak tudi odkrito odklonilen. Ali se morda vidite kot povezovalca na videz nepovezljivih ljudi?

Vedno sem skušal ohranjati neko stališče marginalca. Nisem povezovalen, nimam nekih mesijanskih lastnosti. Rad pa debatiram z vsemi in vsi so mi vredni, tudi v svojih smešnih izjavah. Kdo bi temu lahko rekel tudi nenačelnost ali mlačnost, ampak zdi se mi v redu, da imam možnost, da poznam širok krog ljudi, s katerimi se lahko pogovarjam in z njimi delam. Mislim, da je ravno to škoda, ker se ljudje kdaj preveč zaprejo samo v eno, gledajo samo skozi eno optiko; sam nikdar nisem skušal delovati na ta način. Zato pravzaprav tudi jemljem z vseh strani sugestije, ideje, vzgibe.

Pred stoletnico koroškega plebiscita je založba Miš objavila knjigo o generalu Maistru z vašimi ilustracijami – kako je strip nastal in kaj se vam je zdelo pri njem posebej pomembno?

Spoznal sem dr. Mihaela Glavana, ki je opisal Maistrovo življenje za album ob stoletnici konca prve vojne. In sem ga nagovoril, naj napiše še scenarij za strip. Dejansko je naredil zgodbo s kronološkim razvojem, ki stoji. Potem sva skupaj raziskovala, šla v Maribor in Kamnik … Zelo veliko mi je bilo do tega, da interpretiram duh časa, v katerem je Maister živel. Imamo precej fotografij, poznamo lokacije, kjer je živel in delal, o njem je veliko dokumentarnega in časopisnega gradiva, on je tiskal povelja, ki so bila potem polepljena po Mariboru, itn. Zdelo se mi je pomembno, da vse to gradivo nekako dobi domovinsko pravico tudi v stripu, da bi lahko čim bolj verno podoživeli okoliščine tiste dobe.

Nam lahko poveste nekaj besed o simboliki vrana in sokola proti koncu stripa Naš Maister?

Maister v enem od svojih govorov svoje vojake imenuje sokoli. Ko sem opazil, da je scenarij bolj kronološko razlagalen in didaktičen, ne pa toliko epski, sem iskal podobe, situacije, simbole, ki bi mi omogočale, da bi cela zgodba dobila tudi epski naboj. Tako sem uporabil metaforo vrane in sokola. Zato se strip tudi začne s tem, da otroci lovijo vrano, pa jim uide. Potem so še druge vzporednice. Maister dobi odlikovanje dvoglavega belega orla Aleksandra Karađorđevića.

Vsi ti simboli žrtve in plenilca so mi pomagali razširiti epski prostor. Da niso to zgolj neki generali, ampak da so tudi veličastni generali. In da je bilo njihovo dejanje veličastno on je imelo velike posledice. Pomembno se mi je zdelo, da dam generalu Maistru to prvinsko moč. Zato sem kar nekaj prostora namenil konfliktu med jugoslovansko oz. slovensko vojsko in Avstrijci.

Strip je s tem pridobil dramatičnost …

Ja, po eni strani je bolj akcijski in dramatičen, tudi bolj vojaški, po drugi strani pa prikaže Maistra kot osebo, človeka. Maister ves čas sestavlja majoliko iz črepinj, ki jo na koncu zlepi v celoto. Metafora Maistra, ki nenehno sestavlja drobce življenja, ki se mu na koncu izide kot celota. To so majhni ilustratorski prijemi, s katerimi poskusiš vzdušje napraviti svečano, usodno … in tako ves izdelek dvigniti na višjo raven.

Komu je v osnovi namenjen?

Mislim, da vsem. Prvo predstavitev smo imeli v Mariboru, v univerzitetni knjižnici, in všeč mi je bilo, da je bilo v Mariboru, ker dejansko Maister bistveno bolj živi tam kot v Ljubljani. Neverjetno, kako veliko ljudi je bilo, tudi iz raznih društev Rudolfa Maistra in so bili zelo veseli te knjige. Seveda je namenjen tudi mladi generaciji …

Letos ste bili nominirani za Andersenovo nagrado. Kaj vam to pomeni in kaj nagrada dejansko prinese avtorju?

Na splošno v našem prostoru nimam občutka, da nagrade kaj posebnega prinesejo, morda kakšno točko pri habilitaciji. Kdaj dobim povabilo v tujino in to jemljem za hobi, všeč mi je, da lahko vidim, kaj delajo zunaj. Nekateri ljudje so pripravljeni veliko narediti za te nagrade in se angažirati, sam moram reči, da ne prav zelo, zanimajo me druge stvari. Je pa Andersenova nagrada oskar med nagradami, edina res velika nagrada za ilustratorje. Seveda so tu še posamezne nagrade sejmov in festivalov, ampak so bolj priložnostne narave. Andersenova pa je dejansko izbrana in ima resnično težo.

Torej vas vseeno ne bi pustila ravnodušnega?

Gotovo ne, za tisto leto bi se počutil, kot da sem naredil resnično nekaj pomembnega.

Jasmina Rihar

Intervju je bil objavljen v prilogi Družine Slovenski čas.

Foto: osebni arhiv, Tatjana Splichal