V torek, 23. oktobra, zvečer, se je v 95-letu starosti v bolnišnici v Topolšici v večnost poslovil kolumnist Družine, pisatelj, esejist, profesor, akademik Alojz Rebula.

Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju nad Tržaškim zalivom. Po klasični gimnaziji in malem semenišču v Gorici je študiral klasične jezike na Univerzi v Ljubljani, v Rimu pa doktoriral z disertacijo o prevodih Božanske komedije v slovenščino. Od konca študija do upokojitve je na tržaških srednjih šolah poučeval latinščino in klasično grščino. Kljub bogatemu literarnem opusu – napisal je okoli petdeset romanov, novel, dnevnikov, esejev, hagiografij – se nikoli ni predstavil kot pisatelj: »Sem upokojeni srednješolski profesor klasičnih jezikov. Beseda pisatelj mi sama po sebi nič ne imponira. Kot mi nič ne imponirajo nazivi kakor akademik, doktor in podobni. To vse je zunanja garnitura. Imponira me samo človek, kolikor je človek, začenši z njegovim etičnim profilom.«

Alojza Rebulo, človeka z naše skrajno zahodne meje, vzgojenega v italijanskih šolah, pišočega in čutečega slovensko, razmišljujočega po grško, discipliniranega po rimsko smo poznali tudi kot odličnega govornika iz številnih javnih nastopov in prevajalca Svetega pisma in antičnih tekstov. Njegova pisateljska, predavateljska in prevajalska bera ni izjemna le po obsegu, ampak tudi po raznovrstnosti snovi in tem. V njih se kopičijo avtobiografska doživetja, zrcalita se njegova široka klasična izobrazba in splošna razgledanost, nedvoumno se kaže njegova pripadnost slovenstvu in krščanstvu.

Za svoje profesorsko, prevajalsko in pisateljsko delo je prejel številne nagrade, med drugim tudi Prešernovo. Ob 90. letnici življenja so mu slovenski škofje "za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci" podelili odličje sv. Cirila in Metoda. Ob izročitvi najvišjega odlikovanja Katoliške Cerkve v Sloveniji so škofje v utemeljitvi zapisali, da »življenjsko delo Alojza Rebule v literarnem opusu združuje življenjsko realističen in filozofsko razmišljujoči slog, ki odpira aktualna verska vprašanja sodobnega krščanstva. Njegovo služenje Cerkvi preko pisane besede izhaja iz čudenja nad skrivnostjo Božjega učlovečenja, kar spremeni vsako literarno ali kolumnistično delo v pričevalski izdelek in besedilo veroizpovedi, credo. V svoji literarni izpovedi pisatelj izraža pristen življenjski utrip, ki ga preleta s svojim Bogoiskateljstvom ter hkrati s krščanskim upanjem premaguje človeško tragiko. Služenje slovenski besedi združuje s služenjem Cerkvi na Slovenskem, saj v svojih razpravah in romanih premišljuje o narodnostnih, ljubezenskih, umetniško-ustvarjalnih, moralnih in družbenih vprašanjih« «.

Profesor Alojz Rebula je od leta 1998 iz tedna v teden za Družino pisal kolumne Credo. Kot je zapisal dolgoletni urednik Franci Petrič ob Rebulovem 90. rojstnem dnevu je »s stebrom vernosti, Cerkve in slovenstva, svetovljana, človeka širokih obzorij, globoke duhovnosti in verskega življenja, izjemne razgledanosti, kulturne in človeške širine katoliški tednik izbral najprodornejše slovensko pero, ki se ne sramuje svoje vere in pripadnosti Cerkvi ter le-to tudi javno brani«. Iz tedna v teden smo občudovali svežino njegovega duha in se čudili prodornosti misli. V Rebuli so se dobesedno uresničevale pesnikove besede: »Ne, kar mora, kar more, to mož storiti je dolžan!«

Kardinal Franc Rode je v uvodu v Rebulovo knjigo Intervjuji o Prihajajočem, ki jo je izdala založba Družina, zapisal: »Z bleščečo besedo in s hrabrostjo misli odgovarja na vprašanja, zakaj veruje v Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu in ga oznanja Cerkev. In to na način in na intelektualni ravni, ki presega marsikaj, kar smo imeli doslej na Slovenskem in – menim – marsikje po svetu. Alojz Rebula je namreč čarodej besede in vitez misli kot malokdo. Ne pretiravam, če ga primerjam s klasičnim francoskim mislecem iz 17. stoletja Blaisom Pascalom: ista globina razmišljanja, ista genialna pronicljivost uvidov, isti izzivalni prikaz krščanskega paradoksa, isti smisel za misterij bivanja, isto trezno, da ne rečem tragično občutje človekove usode na svetu, ista odprtost v neskončno, isto hrepenenje po večnosti. Po svoji intelektualni naravnanosti se Rebula vključuje v tisti žlahtni miselni tok, ki gre od Platona prek Avguština in Bonaventure do Newmana in Guardinija. Poleg zahtevnega razuma pri njem vselej spregovori tudi srce. Takega besednika nam je Bog v svoji milosti naklonil za ta bedni čas plahega razuma in omahljivih src ...«

Tudi še zadnji zapis – narekoval ga je hčeri Tanji Rebula v bolnišnici v Topolšici tri dni pred smrtjo – je napisal za Družino. Objavljamo ga v novi praznični vsesvetni številki, ki se je tiskala ravno v času, ko je Alojz Rebula že gledal Boga iz obličja v obličje.

Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti.

Pogreb z mašo bo v Loki pri Zidanem mostu, kjer je z ženo Zoro Tavčar živel zadnje desetletje. Datum in uro bomo sporočili naknadno.