Imre Jerebic ob 30-letnici Karitas
Imre Jerebic ob 30-letnici Karitas
Imre Jerebic je bil med ustanovitelji Slovenske karitas in nato njen dolgoletni generalni tajnik. Ob 30-letnici se spominja začetkov Karitas, njegove vloge in pomena.
S katerimi besedi bi označili slovensko Karitas?
Ko se oziram na tridesetletno prehojeno pot Slovenske karitas lahko smelo trdim, da je navdih temeljil na treh besedah: Zaupanje, sočutje, bližina.
Kako ste začeli pred 30 leti?
Bil sem malo preplašen, ko sem se znašel v delovni skupni, imenovani od nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki naj pripravi osnovne smernice delovanja Slovenske Karitas v novi državi. Znašel sem se v zelo pestri skupini poznanih ljudi v Cerkvi in družbi, od duhovnikov, redovnikov in redovnic, prepoznanih laikov, ki so imeli za seboj že neko kariero na poklicnem področju ali v slovenski Cerkvi. Sam sem bil vsaj petnajst let mlajši od vsakega.
Nadškof dr. Šuštar me je pripravljal za stalni diakonat in me je verjetno zaradi tega povabil v to delovno skupino. Gospodu Francu Boletu je bilo zaupano vodenje te skupine in ko smo sprejeli začasni statut Slovenske karitas, tudi direktorsko mesto.
Kdo vas je povabil h Karitas?
Prihajal sem iz drugačnega, socialnega področja. Imel pa sem nekaj izkušenj komuniciranja in sodelovanja s predstavniki oblasti ter socialnih ustanov. Bil sem tudi vodja socialne ustanove. Ko smo se predstavljali drug drugemu, je moja zgodba pritegnila Franca Boleta, da sva se po končanem sestanku družila. »Kako ti je kot teologu uspelo priti za vodjo državne ustanove, ko je bil direktor veliki partijec in politik? Kako ti je uspelo zaposliti redovnico? Kako ti je uspelo, da si v zavodu ustanovil Vero in luč?,« je bil radoveden.
Seveda je tudi z mano delil svojo izkušnjo dela z invalidi oziroma drugačnimi z roba družbe. Je pač tako, da iste ptice skupaj letijo in tako se je začelo moje sodelovanje z njim. Zelo vesel in ponosen sem, da sva se ujela in da sva skupaj tudi veliko naredila. Bil mi je v podporo in zgled.
Enako lahko trdim tudi za dr. Šuštarja, nadškofa dr. Franca Krambergerja, p. Marjana, očeta Franca Prelca, p. Karla Gržana, Ivanko Šušteršič, Jožico Ličen, Alojzija Kozarja, s. Mirjam Praprotnik in še in še bi lahko našteval. Sam ne vem, kako sem našel toliko poguma, ko sem potreboval pomoč, kot generalni tajnik Slovenske Karitas, da sem si jih upal poklicati ali se z njimi osebno srečati.
Takrat smo prelomili z nedemokratičnim režimom, ki je dolgo vladal Slovencem? Očitno so vam v Cerkvi zaupali?
Glede zaupanja sem velik dolžnik Francu Boletu. Šele čez leta, ko mu je bilo v več mandatih podeljeno vodenje Slovenske karitas, sem se spominjal njegovih besed, da se moramo v Cerkvi ponovno učiti zaupati človeku, ker je socialistični sistem delal na tovarištvu brez zaupanja. Večkrat je na skupnih sestankih tudi poudarjal, da nas je nadškof imenoval med drugim tudi zato, da smo »mala« Karitas, ki spoštujemo drug drugega in si zaupamo. Ne vem, ali so njegove besede padle pri vseh na plodna tla, mene so se zelo dotaknile. Prišle so mi prav pri vodenju Slovenske karitas ter v drugih delovnih skupinah na socialnem in cerkvenem področju.
Spoznal sem, da je zaupanje počasen in težak proces, pa vendar zelo dragocen. Temeljno je, da zaupamo sebi, sodelavcem in človeku v stiski. Zaupanje daje težo, vrednost človeku. Počasi, vendar vztrajno smo se kalili v tem. Po dveh letih smo postali dobri sodelavci. V pomoč pri našem delu so nam bili tudi tuji strokovnjaki iz Švice, Avstrije, Italije, Nemčije, Francije. Dozoreli smo, da smo v slovensko javnost stopili s tremi osnovnimi načeli delovanja slovenske, škofijskih in župnijskih Karitas:
Orali ste ledino. Okolje vam ni bilo naklonjeno.
Naj omenim dva primera zaupanja meni, kot generalnemu tajniku s strani direktorja:
»Pojdi, na vlado in uredi status Slovenske karitas kot cerkvene ustanove, in ne kot društva, saj se poznaš s predsednikom vlade iz študentskih let.« Kar nekajkrat sem skupaj z p. Marjanom Šefom potrkal na vrata gospoda predsednika, da je ta končno zadolžil dr. Rajka Pirnata z ministrstva za pravosodje, da so registrirali Slovensko karitas na Statističnem uradu za upravljanje dobrodelne dejavnosti v okviru verskih skupnosti.
Lojze Peterle se je zavzel, da je parlament uspel izbrisati 6. člen Zakona o verskih skupnosti, v katerem je bilo prepovedano izvajanje dobrodelne in socialne dejavnosti Cerkve oziroma verskih skupnosti. To je pomenilo začetek samostojnega poslovanja Slovenske karitas, lahko smo odprli bančni račun, naredili svoj žig in začeli z zaposlitvami.
In drugi primer?
»Pojdi na carino in preveri blago iz Nemčije«. Cariniki so sicer preverili vse papirje, tudi opravili pregled blaga na tovornjaku, vendar je bil po dolgem čakanju potreben osebni klic na ministrstvo, da smo lahko blago prevzeli. Še hujši zaplet je bil na meji z Italijo. Sestra Mihelangela je bila poznana sestra, Slovenka v Trstu, ki je zbirala blago (predvsem hrano) za begunce iz Hrvaške, vendar brez papirjev. Po hitrem postopku so želeli prepeljati blago v dogovorjene centre po Sloveniji.
Kar nekajkrat sem moral na italijansko-slovensko mejo z žigom, da sem tam ob pogovorih s cariniki dosegel, da je bilo blago spuščeno čez mejo. Toda četrtič ali petič je mlad carinik zavrnil štiri polne kombije nesortirane hrane za dva begunka centra. Bilo je veliko vznemirjenja z obeh strani. »Saj za vaše zbiramo,« je bila glasna Mihelangela, in to je omehčalo šefa. »Kaj naj naredim s to nuno, še hujša je od hudiča«. Pomirjajoče sem mu pojasnil: »Veste, velike stvari dela za begunce iz Hrvaške, ker država ne more dati dovolj za njihovo dostojno življenje. Sestra ni sposobna urediti papirjev in njeni pomočniki tudi ne.« Carinik: »Kaj naj naredim, lahko me kdo od mlajših prijavi in bo po meni.« Odgovoril sem mu: »Požigosajmo papirje in naj gredo!« Res se je tako zgodilo.
Od takrat ni bilo več težav na meji in tudi sestra je bolj umirjeno prihajala na mejo. Morda je k temu pripomogel tudi moj obisk sestre Mihelangele v njeni redovni skupnosti in uradna zahvala Slovenske karitas za njeno izjemno delo.
Eno od vodil Karitas je biti blizu in v sočutju do ljudi, ki potrebujejo pomoč.
Sodelavci Karitas, prostovoljci in zaposleni) smo se vseskozi učili sočutja in bližine na raznih seminarjih na slovenski, škofijski in župnijski ravni. Naša vsakoletna romanja na Slomškovo Ponikvo ob molitvi in maši, druženje več kot 1.200 prostovoljcev na kosilu in na generalki Klica dobrote v Celju, je dokaz in priložnost, da med nami bližina in sočutje cveti.
Sočutja in bližine smo se tudi zelo učili strokovni delavci v naših socialnih ustanovah: v materinskih domovih, vrtcih, domovih za starejše, centrih za brezdomce, skupnostih Srečanje, centrih za osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, enotah za deljenje toplih obrokov in hrane ter skladiščih.
Biti blizu in v sočutju s človekom v stiski ter mu zaupati, ta vrednota me je zelo zaznamovala in me potegnila v svoj objem. Sam sem bil zelo vpleten pri ustanavljanju prvega materinskega doma na Škofljici in pri ustanavljanju skupnostih za odvisnike. Pri iskanju lokacije in adaptaciji hiše materinskega doma ni bilo težav. Težje pa je bilo pri iskanju lokacij za odvisnike (nasprotovanja lokalnih skupnostih in vaščanov, obtožbe na škofijo, vandalizem nad našimi avtomobili, osebni napadi na domu in v službi).
Z vztrajnim delom ste dosegali uspehe.
Dogajali so se čudeži in odprli smo šest komun po Sloveniji, ob soglasju vaščanov, lokalnih skupnosti in župnij. Ko gledam nazaj, na omenjene dogodke, se mi zdi, da je bil že to prvi izjemni preobrat, da je začasni Svet Slovenske karitas sprejel odločitev, da po šestih mesecih našega uradnega delovanja začnemo z gradnjo Materinskega doma na Škofljici, brez finančnih zagotovil za zaposlene in obnovo hiše. Direktor sveta Franci Bole je zaključil: »To naj prevzame Imre in njegova žena, gremo naprej!«. Po mojem mnenju sta se zgodila dva »čudeža«.
Najel sem pet zidarjev, ki so adaptirali nedokončano župnijsko hišo na Škofljici in po dveh tednih bi jim morala slediti plača. Nadškof dr. Šuštar mi ji dal majhen finančni dar in zagotovilo, da lahko dobim brezplačno posvojilo pri škofijskem ekonomu. Toda v petek popoldne me je poklical novomašnik in ponudil ves svoj novomašni dar za gradnjo materinskega doma.
Drugi »čudež« sem doživljal po srečanju na seminarju Prenove v duhu na stadionu za Bežigradom. P. Marjan je bil član organizacijskega odbora in mi je rekel naj se oglasim pri predsedniku odbora. Ta me je vprašal, če potrebujem kakšna nujna sredstva za gradnjo. Omenil sem drag predračun za ureditev centralne kurjave, saj se je bliža zima. Povedal sem strošek in odgovoril mi je: »To bomo mi pokrili«. Tako smo lahko 15. decembra 1990 odprli Materinski dom.
Tudi pri urejanju lokacij za komune sem vedno znova doživljal, da se je pojavil nekdo, ki je prispeval večja sredstva za ureditev prostorov. To lahko imenujemo kot čudež ali izjemni darovi (npr. Lions klub, župan, država ...).
Na svoje delo ste vsekakor lahko ponosni.
Moje razmišljanje po tridesetih letih velikega osebnega udejstvovanja pri Slovenski karitas je, da Božji duh in velika srca ljudi pišejo zgodovino Karitasa. Mnoge stvari, ki so se dogajale v tridesetih letih, preprosto presegajo človeško pamet in računico. Rad citiram papeža Frančiška: »Dobri Bog nas je poklical, On nas pošilja in On nam daje energijo.« To sem doživljal tako pri sebi, sodelavcih in mnogih prostovoljcih.
Katera so tista področja dejavnosti Karitas, ki zaznamujejo tridesetletno obdobje delovanja Karitasa?
Razvoj zaupanja darovalcev: poplave v Savinjski dolini, begunci iz bivše Jugoslavije, potres v Posočju, plaz v Logu pod Mangartom, žled, večkratne poplave, migranti ... zbiranje darov po župnijskih Karitas, po položnicah in direktna izročitev darov, kakšno veliko zaupanje darovalcev!
Razvoj socialnih programov zaradi potreb ljudi in pluralnosti sociale. Pri tem so se pojavljala mnoga nasprotovanja ministrstev. Šlo je za veliko napora pri verificiranju programov in pridobivanju finančnih sredstev. Toda v ozadju so bile potrebe ljudi, ki rabijo drugačno pomoč, morda samo več bližine.
Razvoj prostovoljstva. To je bilo verjetno največji zalogaj Karitas. Stavili smo na bogato dediščino Cerkve in medsebojno pomoč ter dediščino že uveljavljene diakonije v ljubljanski nadškofiji in Predala dobrote pri reviji Ognjišče. Po drugi svetovni vojni je vsa sociala prešla na državne ustanove, zelo se je pa poudarjalo in razvijalo »udarniško« prostovoljstvo (gradnja cest, tovarn, železnic). Pri prostovoljstvu gre za odločitev srca, da si sočuten, nekomu blizu, ki je v stiski.
Veliko truda je gotovo terjalo organiziranje župnijski Karitas?
Sklep in priporočilo slovenskih škofov je bilo, da se v vsaki večji župniji ustanovi Karitas. Mnogi župniki, redovniki, redovnice so izkušnjo služenja oziroma skrbi človeka v stiski prinašali od doma in iz svojih vzgojnih hiš. Vrzel je nastala v družbi, ki ni oziroma ni smela prepoznavati socialnih stisk. Takratni sistem je deloval, kot da so vse stiske rešene, vendar temu ni bilo tako.
Žal tudi teološka fakulteta ni razvijala tretje dimenzije življenja Cerkve, to je služenje. V ospredju je bilo oznanjanje in bogoslužje. Le počasi smo prodirali v župnije in pomagali ustanavljati župnijske Karitas. Narejen priročnik za ustanovitev Karitas in spet okoliščin (elementarne nesreče), pripravljeni, srčni prostovoljci in zaupanje župnikov je pripomoglo, da je mreža Karitas dobro postavljena.
Velika vrednost so različni programi Karitas.
Strokovnjaki iz Švice, Avstrije, Nemčije, Francije, Italije so nas usposabljali za delo s specifičnimi ciljnimi skupinami. Na široko so nam odpirali vrata, da smo se lahko seznanjali z njihovimi izkušnjami delovanja. Posamezniki smo se uspešno vključevali v razna usposabljanja na socialnem področju. Bili smo aktivni člani Socialne zbornice, kjer smo uveljavljali vlogo nevladnih organizacij v naši družbi.
Uspelo nam je zakonsko urediti, da nevladna organizacija lahko opravlja socialne storitve. Usposobili smo delavce za verifikacijo programov na državni ravni (Materinski domovi, Skupnost Srečanja, brezdomci, alkoholiki, osebe z motnjami v dušenem in telesnem razvoju, žrtve trgovine z ljudmi).
Usposobili smo tudi delavce za strokovno vodenje letovanj starejših, invalidov, družin in otrok.
Tudi pravila delovanja so pomembna? Da se izognemo zlorabam.
Že leta 1995 smo sprejeli etična načela Slovenske karitas, pozneje tudi etični kodeks Slovenske karitas. Na priporočilo evropske in mednarodne Karitas smo sčasoma uredili vse potrebne pravne akte ter uvedli vsakoletno revizijo finančnega poslovanja. Velik razvoj je bil mejnik, da smo že od leta 1995 začeli finančno in materialno pomagati novonastalim balkanskim državam (Bosna, Srbija, Kosovo, Makedonija) in nekaterim afriškim. Vesel in ponosen sem, da je Karitas tako celovito in dobro vključena v socialno pomoč v Sloveniji ter da je odprta tudi za pomoč drugim državam.
Naj dodam razvoj preventive in promocije: 40 dni brez alkohola v času posta; obiski članov ŽPS starejših in bolnih v adventnem ter postnem času; Teden Karitas (Klic Dobrote, romanje v Slomškovo Ponikvo, tematske brošure za župnije) itd. Vse to daje poseben pečat zdravemu življenju, razvoju duha in ovrednotenju dobrote.
Kaj je bistvo Karitas?
Za delovanje Karitasa je ključno prostovoljstvo. Danes ima 10.500 organiziranih prostovoljcev.
Naš cilj je bil, da bi v vsaki večji župniji ustanoviti župnijsko Karitas. Danes imamo 460 župnijskih Karitas.
In: »nepokrite« socialne stiske lahko rešuje tudi Karitas, in to z usposobljenimi delavci.
Danes si brez Karitas ne moremo zamisliti urejene in uspešne družbe.
Karitas je živa, včeraj, danes, jutri, ki jo navdihuje Božja ter človeška ljubezen, in »ki jo gor držijo«, kot pravimo Prekmurci, »velki ljudje«.
V novi številki Družine si boste lahko prebrali reportažo o Slovenski karitas.
Preberite tudi:
»Za ljudi v stiski se vedno potrudimo«
Izjave ob 30-letnici Slovenske karitas.