Sv. Katarina Sienska je živela zelo razgibano življenje. Rojena je bila leta 1347 v Sieni. Že kot šestletni deklici se ji je prikazal Kristus in jo blagoslovil. Njeno življenje se je v hipu spremenilo. Iskala je samoto, veliko je molila, se postila in se trpinčila.

Mati in oče sta temu najprej močno nasprotovala, ko pa sta videla, da hčere ne moreta prepričati, da tega ne bi počela, sta se vdala v usodo. Tako je sv. Katarina okoli leta 1364 z njunim dovoljenjem stopila v red spokorniških sester sv. Dominika.

Preizkušnja vdanosti Kristusu 

Sv. Katarina je živela strogo asketsko življenje, odmaknjeno od sveta. V tem času je doživljala mnoge preizkušnje, skušnjave in notranje boje, ki pa jim ni podlegla. Spoznala je, da je to le njena preizkušnja vdanosti Kristusu.

Odslej se ji je Kristus vedno pogosteje prikazoval. Preobrat v svojem življenju je doživela leta 1367, ko se ji je prikazal Kristus v vsem svojem sijaju in se slovesno zaročil z njo.

Od tega trenutka dalje se je sv. Katarina zavestno vključila v življenja soljudi, da bi izpolnila vse, za kar je bila izbrana. Pomagala je v domači hiši, delila miloščino, stregla zapuščenim bolnikom in spreobračala grešnike.

Živela je v času kuge

Sv. Katarina nam je lahko priprošnjica tudi v današnjem času epidemije. Tudi sama je namreč živela v času strašne kuge, ki se je okoli leta 1374 iz Pise razširila v Sieno. Bila je okužena in je doživela tako imenovano »mistično smrt«. Ob tem je spoznala, da ji je vsak dan življenja podarjen le zato, da ga izkoristi v službi odrešenja soljudi.

Leta 1375 je med molitvijo prejela stigme (znamenja Kristusovih ran), ki pa jih je skrivala do smrti.

Sv. Katarina se je tudi politično udejstvovala. Odločilno je posegala v reformo Cerkve ter nastopala kot razsodnica v mnogih sporih. Njena prav posebna naloga pa je bila, da ji je uspelo prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim, kar se je leta 1376 tudi zgodilo.


FOTO: Tatjana Splichal

Knjiga Božjega nauka

Ob vsem tem razgibanem življenju nam je sv. Katarina zapustila tudi številne spise. Njeno najbolj znamenito delo je Knjiga Božjega nauka, kjer nam s svojo neposredno iskrenostjo razkriva svojo globoko in neomajno vero.

Knjiga je nekakšen razgovor med človekom, ki moli, in Bogom, zato se imenuje tudi Dialog. Poleg tega dela se je ohranilo tudi veliko njenih molitev.

Sv. Katarina Sienska je umrla 29. aprila 1380 v Rimu. Leta 1461 je bila razglašena za svetnico, leta 1970 za cerkveno učiteljico, papež Janez Pavel II. pa jo se – skupaj z Benediktom iz Nursije, Cirilom in Metodom, Brigito Švedsko in Edith Stein – razglasil za sozavetnico Evrope.

»Večna Trojica, Stvarnik si in jaz tvoja stvar«

»Večna Trojica, okušala in videla sem z lučjo razuma v tvoji luči tvojo brezmejnost in lepoto tvoje stvari. Ko sem videla sebe v tebi, sem spoznala, da sem tvoja podoba, zaradi razuma, ki si mi ga podelil, večni Oče, v svoji moči in svoji modrosti, ki je obenem modrost tvojega Sina. Sveti Duh, ki izhaja iz tebe in iz tvojega Sina, pa mi daje moč volje, da te morem ljubiti. Večna Trojica, Stvarnik si in jaz tvoja stvar. Spoznala sem, o Bog, razsvetljena po tebi, ko si me prerodil s krvjo svojega Sina, kako ceniš lepoto svoje stvari.« (Sv. Katarina Sienska, Pogovor o Božji previdnosti)

Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.

Preberite še: 
- Sv. Jurij 
- Sv. Marko
- Sv. Bernardka Lurška 
- Sv. Lucija
- Sv. Štefan 
- Sv. Blaž
- Sv. Apolonija