Dr. Janez Vodičar. FOTO: Tatjana Splichal.


Ob demokratizaciji Slovenije ste sodelovali pri uveljavitvi zasebnih gimnazij. Zakaj je bilo to pomembno?

Kot študent, bogoslovec sem neposredno sledil demokratičnim spremembam. V zraku je bila močna nacionalna zavest in želja po samostojni državi. Pri tem se je pogosto pozabljalo, da bo treba to državo oblikovati, jo obogatiti, drugače ne bomo kaj dosti spremenili.

Kot mlad salezijanec, ki sem že prej delal v vzgojnih ustanovah, sem skupaj še z nekaterimi drugimi videl prav v našem vzgojnem poslanstvu priložnost, da kaj prispevamo za samostojno Slovenijo in še bolj utrdimo svojo karizmo.

V Želimljem, in če se ne motim tudi v Vipavi, kjer so takrat delovala mala semenišča, so bili v precepu. Vedno manj zanimanja pri mladih fantih za semenišče in možnost, da bo tudi državno šolstvo bolj odprto za duhovne vrednote, je narekovalo njihovo zaprtje.

Po drugi strani pa se je ponujala možnost za katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove. K sreči smo mlajši uspeli starejše prepričati, naj poskusimo vsaj za deset let, če smo že toliko časa vzdrževali ustanovo za zgolj nekaj kandidatov.

Teh deset let je zdaj naraslo že na trideset in k temu se je zelo hitro pridružila Vipava, nato pa še drugi.

Kot se spomnim, smo imeli srečo, da je prvi ravnatelj gimnazije v Želimljem mag. Marjan Kuralt uspešno vodil pogovore z ministrstvom. Izpogajal je nam in s tem tudi drugim za nami sorazmerno ugodne pogoje za zasebno šolstvo.

Imate kar različne zadolžitve, jih lahko na kratko opišete?

Zdaj je prva gotovo vodenje Teološke fakultete. Ostaja mi pedagoško in raziskovalno delo. Potem sem vključen v izobraževanje geštalt pedagogike pri nas in v Splitu.

Poučujem filozofijo na Gimnaziji Želimlje. Sem del kar nekaj zakonskih skupin in študentske skupine. Ko utegnem, sem pa z veseljem kuhar.


FOTO: Tatjana Splichal.

Teološka fakulteta je bila, tako kot Cerkev, v komunističnem režimu za oblast in širše trn v peti. Kako je s tem danes?

Pravno gledano smo enakovredna članica Univerze v Ljubljani. Prav tako moram reči, da vodstvo Univerze spoštuje našo posebnost in nam pomaga, da lahko opravljamo svoje poslanstvo. Tudi med večino kolegic in kolegov profesorjev smo dobro sprejeti.

Je pa še vedno veliko takih, ki na nas gledajo kot na nek podaljšek »temačne« tradicije, tuje ustanove, ki je nevarna sodobni liberalni in znanstveni misli. Te zadnje jemljem kot izziv in spodbudo, da smo še boljši tako na pedagoškem kot raziskovalnem področju.

Kako je z vpisom danes, ste zadovoljni?

Kakor kje. Gotovo bi si želeli, da bi imeli na našem temeljnem enovitem magistrskem programu Teologija, ki je namenjen predvsem bogoslovcem, več vpisa. Imamo pa dober vpis na magistrskem programu Zakonskih in družinskih študijev.

Slišati je bilo, da daje Teološka fakulteta preveč poudarka študijem s področja psihoterapevtike in da je premalo jedrne teologije? Kaj menite o tem?

Mislim, da sem o tem že kaj rekel. Ne vem, kdo to govori. Gotovo pa ni seznanjen z realnim delom na fakulteti. Če samo pogledamo, koliko profesorjev se ukvarja s študenti teologije in koliko psihoterapije, potem je jasno, kdo ima prednost.

Po drugi strani pa, kdo bo skrbel za družino in zakon, če ne mi. Zato se mi zdi, kot je v jedru Svetega pisma Visoka pesem, da ne govorim o Pavlovem hvalospevu ljubezni iz pisma Korinčanom, da je tega še premalo.

Predvsem bi si želel, da bi bila večja povezanost med vsemi smermi na fakulteti, saj bi tako bogastvo različnih področij še močneje prispevalo k zdravju družbe. Ne le da nam ti programi sploh omogočajo, da še pedagoško delamo, izzivajo nas, da iščemo odgovor na vprašanje, kako mladega človeka nagovoriti danes.

Kaj naj bosta torej poslanstvo in vizija študija teologije danes?

Pričevanje v svetu potrošništva in vsesplošne plehkosti, da je mogoče dostojanstveno živeti svoje življenje, ga podariti drugim in ga odpreti v razsežnosti, ki jih niti najmogočnejša znanost ne more odkriti. Predvsem pa vaja za glasno in odločno oznanilo, da je človek res ranjen, a hkrati odrešen v vsej polnosti Ljubezni.


Pogovor je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).

Preberite še:
- Salezijanska karizma na čelu Teološke fakultete
- Prenova študijskega programa Teološki in religijski študiji