Tik pred izidom nove knjige papeža Frančiška, ki jo je napisal v sodelovanju s svojim biografom, britanskim avtorjem in časnikarjem Austenom Ivereighem, sta italijanska časnika La Repubblica in La Stampa objavila odlomek iz dela »Sanjajmo – Pot iz krize v boljšo prihodnost«, v katerem sveti oče med drugim opisuje svoje tri osebne »koronavirusne« trenutke osamljenosti. Po navedbah spletnega portala Vatican News takole začne svoje razmišljanje:

»V svojem življenju sem izkusil tri 'koronavirusne' trenutke: svojo bolezen, Nemčijo in Cordobo.«

Bolezen v mladih letih

Njegov prvi koronavirusni trenutek je nastopil v starosti 21 let, ko je zbolel za nevarno pljučno boleznijo, v drugem letniku bogoslovnega semenišča v Buenos Airesu. Kot pravi, je ta izkušnja, zaradi katere je ostal brez desnega pljučnega krila, spremenila njegov pogled na življenje, danes pa si zaradi nje lažje predstavlja, kaj preživljajo ljudje s hujšimi oblikami koronavirusne bolezni 19, ko imajo velike težave z dihanjem, tudi s pomočjo ventilatorjev: »Iz lastne izkušnje vem, kaj pomeni biti priklopljen na ventilator in hlastati za zrakom,« opisuje sveti oče. »Spominjam se, kako sem objel svojo mater in rekel: 'Povej mi, ali bom umrl?'«

Papež Frančišek pojasnjuje, kako sta mu dve medicinski sestri obilno pomagali med njegovim bivanjem v bolnišnici. Ena izmed njiju, s. Cornelia Caraglio, mu je rešila življenje, ker je povečala njegovo dozo zdravil brez posvetovanja z zdravnikom. Druga, Micaela, se ga je usmilila na podoben način, ko mu je prinesla več analgetikov, kadar so ga mučile posebej hude bolečine. »Zame sta se borili do konca, dokler nazadnje nisem okreval.«

Iz te bližnje izkušnje s smrtjo, pojasnjuje sveti oče, se je naučil, kaj pomeni, če se skušamo izogniti cenenim načinom tolažbe. Mnogi ljudje so mu dajali prazne obljube, češ da bo hitro okreval, čeprav se danes zaveda, da so to počeli z dobrimi nameni.

Ena od redovnic, ki ga je poučevala kot otroka, s. Maria Dolores Tortolo, pa je prišla k njemu, ga prijela za roko, ga poljubila in v tišini sedela ob njem. Nazadnje je rekla: »Jezusa posnemaš.« Njene besede in navzočnost so ga naučile, da med obiskovanjem bolnikov čim manj govori.

Osamljenost zaradi nepripadnosti

Papež se nato spominja svojega obdobja v Nemčiji leta 1986, ko ga je odneslo iz ravnotežja zaradi močnega občutka nepripadnosti. Daleč stran od svoje domovine se je počutil »kot riba na suhem«.

Veliko časa je preživel na pokopališču v Frankfurtu, kjer je opazoval letala, ki so vzletala proti njegovi domovini Argentini. Ko je Argentina v času njegovega bivanja v Nemčiji osvojila svetovni pokal v nogometu, je občutil osamljenost zmage, ki je ne moreš deliti z nikomer.

Samoizolacija po lastni izbiri

Papež Frančišek v knjigi opiše še tretjo koronavirusno izkušnjo osamljenosti, ki ga je doletela v letih med 1990 in 1992, ki jih je preživel v argentinskem mestu Cordoba. Kot pojasnjuje, ga je to »izkoreninjenje« ozdravilo v obliki korenite spremembe, predvsem glede njegovega načina vodenja na položaju redovnega predstojnika in rektorja teološke fakultete v San Miguelu.

Papež je preživel leto dni oz. deset mesecev in trinajst dni v tamkajšnji jezuitski rezidenci, kjer je živel »v nekakšni karanteni, samoizolaciji«, ter tam obhajal bogoslužja, spovedoval in nudil duhovno vodenje.

Redko je zapustil hišo, saj se je na nek način, kot pravi, samoizoliral po lastni izbiri, kar mu je koristilo. Veliko je pisal in molil, obenem pa se domislil številnih novih idej.

Iz tistega obdobja ga posebej osupnejo tri stvari, pravi. Prva je njegova sposobnost molitve in druga skušnjave, ki jih je izkušal. Tretja pa je ta, da ga je Bog navdihnil k branju vseh 37 delov knjižne zbirke Ludwiga Pastorja z naslovom Zgodovina papežev. Kot pravi, mu tisti čas močno koristi še danes, na papeškem položaju, saj ga ob temeljitem poznavanju zgodovine papežev lahko v Vatikanu in rimski kuriji preseneti le malo stvari.

Trpljenje in očiščenje

Cordoba, pove Frančišek, je bila resnično očiščenje. Izkušnja mu je prinesla večjo mero strpnosti, sposobnost odpuščanja, razumevanje, več sočutja za nemočne, predvsem pa potrpežljivosti. Ta zadnja učna ura, potrpežljivost, ga je naučila, da je sprememba organska in se zgodi znotraj določenih omejitev, čeprav moramo svoj pogled še naprej usmerjati v obzorje, kakor je počel Jezus.

Papež dodaja, kako se je naučil pomena razlikovanja med velikimi in majhnimi stvarmi, pa tudi, kako svojo pozornost nameniti tistemu majhnemu v velikih stvareh. Njegov čas v Cordobi je bil obdobje rasti, je prepričan, takšne, ki se zgodi po temeljitem »obrezovanju«.

Po besedah papeža Frančiška so ga te tri koronavirusne izkušnje naučile, da nas veliko trpljenje lahko spremeni na bolje, če to le sami dopustimo.