»Čeprav velja za eno najbolj iskanih mezzosopranistk na svetu, se ob njej ne moreš znebiti občutka, da ji je kar malo nerodno, ker je tako uspešna in slavna.« Tako je pred časom zapisal angleški novinar v londonskem Guardianu o Bernardi Inzko Fink, argentinski Slovenki, ki od leta 1988 – po poroki z diplomatom Valentinom Inzkom – za svoj dom šteje Sveče na Koroškem, v resnici pa so njeno domovanje veliki koncertni odri sveta. Že dobra tri desetletja jo k sodelovanju vabijo najslavnejši dirigenti, nastopa z vodilnimi orkestri, za svoje delo žanje najboljše ocene, prejema najvišja priznanja, med drugim je dvakrat prejela nagrado Prešernovega sklada (2002 in 2013), več grammyjev, avstrijski častni križ za umetniške dosežke. Opus, ki ga je odpela, je imponzanten, diskografija bogata.

(intervju v novi tiskani številki Družine, številka 6. stran 16 in 17)

foto: Tatjana Splichal

V enem zadnjih intervjujev za Večer ste dejali, da se počutite že kot galapaška želva. Kaj to pomeni?

(nasmeh) Ko sem bila mlajša, razpeta med tisoč obveznosti od jutra do večera, nisem imela časa za »potovanje v spomine«. Sedaj pa že postajam podobna moji mami in tašči, vračam se v otroštvo, mladost in se čudim, kaj vse človek lahko preživi. Opazujem hčerko Valentino, kako začenja kariero, kako se »bori« z okolico, iskanjem dela, koncertov, tudi sama s seboj. In se spominjam, kaj sem sama prestala. Mislim, da je spominjanje dobro, tako lahko bolje razumemo druge.

Pravzaprav imate vi več preteklosti, več identitet. Kako se z njimi spopadate, kako jim »dirigirate«? Je z leti to lažje?

Že to dela stvar lažjo, da sprejmeš, da je tako. Da sprejmeš, da je to tvoje, del tebe, in da boš nosil do konca življenja. V moji starosti se s tem ne smem več bojevati. Res pa je, da zahteva to notranjo, duševno in duhovno, fleksibilnost, žongliranje. Ker vsako okolje, kjer si živel in kjer živiš, ima svojo problematiko, svoje težave. Precej empatična osebnost sem, vse gre vame, zato potrebujem trdno podlago, da me ne zanese, ne spodnese. Zame je tista prava »domovina«, ki povezuje moje različne domovine – Argentino, Slovenijo, Avstrijo, Češko, v slednji sta zrasla otroka – vera, Kristus povezuje različne obale sveta. Naj grem k maši v Buenos Airesu ali Bostonu ali Berlinu ali se pomešam med pevke na koru v Svečah, povsod nas povezuje isti Kristus. Zame ima to velik pomen.

foto: Tatjana Splichal

Bernarda Inzko Fink v intervjuju v novi Družini odgovarja na vprašanja, kako se spopada z več identitetami, pripoveduje o zgodbi, kako se je njen mož Valentin zaljubil vanjo, še predno jo je videl ali slišal. Vprašali smo jo, kaj je v glasbi tako oprijemljivega, zasvoljivega, da ji je zmešala glavo, če pa vemo, kako abstraktna je glasba v resnici. Razkrila je, zakaj raje kot opere (čeprav ima tudi na tem področju obsežen opus) poje koncerte, samospeve in oratorije, povedala je tudi, kako je kot potomka političnih izseljencev v Argentino dvakrat prejela nagrado Prešernovega sklada ...

Bernarda Fink Inzko na koncertu v prestižnem Teatru Colon z argentinskimi filharmoniki (foto: osebni arhiv)

Ste odpeli že vse, kar ste želeli, in z vsemi dirigenti, ki jih spoštujete?

Oh, nikoli nisem imela tovrstnih seznamov in želja. Sanjala sem, da bom koncertna, oratorijska pevka in taka je bila moja pot. Ki pa je presegla vsa pričakovanja. Nisem upala pomisliti, da bom pela samospeve v Londonu, Matejev pasijon v Parizu, Mahlerjevo simfonijo v Pragi, Bacha v Washingtonu, da bom nastopala z londonskimi, dunajskimi, newyorškimi filharmoniki … Svojevrstna umetnost je tudi, da znaš sprejemati vloge, da znaš reči tudi ne. Ni dovolj, da prideš do vrha, treba je na vrhu ostati. Meni je vse prihajalo kot darilo in sem hvaležna za to pot, ki je bila zame osebno kot pot feniksa, ki je vzletel iz pepela.

Vrat povabilom pa še niste zaprli?

Seveda ne! Decembra so mi na Dunaju ob koncertu izdali posebno knjižico, šalila sem se, da so verjetno s tem pokazali, da so me zadnjič povabili (nasmeh). Ni veliko pevk, ki pri 63 letih še pojejo recitale. Pevke se z odrov poslavljamo prej kot moški, in sedaj že vem, zakaj. Pojenja želja po odru, človek postane počasen, miren. Glas sicer še odgovarja, telo pa »bremza«. Tudi sama ne pojem določenih vlog, recimo Bacha sem opustila. Bom pa imela v prihodnjih mesecih nastope z Mahlerjevo Pesem o zemlji na Nizozemskem, v Nemčiji, v Parizu, v Madridu nastopim z recitalom … Vedno pogosteje me vabijo v žirije. Česar pa se veselim in lahko rečem, da o tem sem sanjala pa je povabilo na ameriško univerzo, tri mesece bom letos nadomeščala profesorja. Že pričakovanje me polni z neizmerno ljubeznijo, živim z mislijo na moje učence, molim zanje.

Celoten intervju v novi tiskani, 6. številki Družine