Martin Golob z zaposlenimi v DSO Grosuplje. FOTO: Facebook

Izredne razmere v času epidemije so posegle tudi v izvajanje duhovne oskrbe v bolnišnicah. Ta je večinoma dovoljena le v nujnih primerih. »Vernike po župnijah spodbujamo, naj poskrbijo za zakramente, če je le mogoče, pred odhodom v bolnišnico,« pravi Janez Kobal, bolniški duhovnik v izolski bolnišnici.

Angela bi oblekel v medicinsko sestro

V izrednih razmerah in ob izpolnjevanju strogih ukrepov vstopajo tudi na covid oddelke. »Zamaskiran bolničar me je pospremil v posebno sobo, kjer so me oblekli, dali posebno masko in očala, zamenjali čevlje, rokavice in me pospremili do bolnika, ki ni bil pri zavesti. Dal sem mu odvezo, popolni odpustek in bolniško maziljenje. V drugi sobi sem potem po navodilih strgal zaščitno obleko, razkužil očala in obutev.« Ob tem poudarja, da zamenja tudi bolniško olje, da se prek njega ne bi prenašala okužba.


Janez Kobal: Obiski v živo s v glavnem kratki, se pa večkrat nadaljujejo po telefonu. FOTO: Tatjana Splichal

Povedal je še, da je kot duhovnik v bolnišnici sprejet z velikim pričakovanjem in vero. »Obiski v živo s v glavnem kratki, se pa večkrat nadaljujejo po telefonu, ko kdo potrebuje malo več besed za spodbudo, miru in pogovora. V času ko svojci ne morejo na obisk, jim veliko pomeni moj povratni klic. Takrat jim povem, kako sem njihovega bolnika videl, kako je bilo na obisku.« Kobal ob tem poudarja, da ko pride bolezen, ni prizadet le bolnik, temveč spodbudo in jasno besedo potrebujejo vsi, ki a imajo radi.

Kobal dodaja, da je to le ena od oblik duhovne podpore bolnikom s covidom, druge se dogajajo od daleč: »Zanje molim, darujem maše, jim odgovarjam na maile, se z njimi pogovarjam po telefonu, v župnišču sem dal na razpolago prostor civilni zaščiti …«

V bolnišnici se ga najbolj dotakne, kako ga sprejme zdravstveno osebje, sploh ker so to večinoma neverni ljudje. »Spoštovanje, ki ga čutim z njihove strani, me vedno znova prevzame. Posebno izkušnja na covid oddelku, kjer gre za vojno stanje, kako so si vzeli čas in z veseljem poskrbeli za vse razlage in za mojo varnost, mi je v veliko tolažbo. Pri teh ljudeh res začutiš, da ne gre za delavce, ampak ljudi s poslanstvom, da smo si podobni in se razumemo brez velikih besed,« pravi Kobal in doda: »Če bi moral narisati angela, bi ga oblekel kot medicinsko sestro.«

Zakaj duhovnik ne bi bil v prvi liniji?

Tudi bolniškega duhovnika p. Ivana Hočevarja veseli, da je v času epidemije mogoča duhovna oskrba bolnikov v UKC Maribor. »Hvaležen sem, da lahko oskrbujem tudi bolnike s covidom-19. Na začetku smo se spraševali, ali bo to mogoče ali ne. Sredi aprila sem bil prvič pri bolniku s to boleznijo na intenzivni negi. Glede na to, da takrat še nismo vedeli, kaj vse nam lahko prinese koronavirus, priznam, da me je bilo nekoliko strah, a nisem pomišljal, ali bi šel ali ne. Če je bolnišnično osebje v prvi liniji, zakaj ne bi bil duhovnik?«

Na oddelek vstopa v opremi, kot jo imajo zdravstveni delavci. Bolnikom podeli bolniško maziljenje, če je mogoče, jih obhaja in se z njimi pogovori, v izjemnih primerih tudi spove, a je pri tem težava, ker je v sobi običajno več ljudi. Kadar so bolniki tako slabotni, da se malo ali nič ne zavedajo, so obiska zelo hvaležni svojci, ki se mu tudi osebno zahvalijo.

Večinoma ga bolniki dobro sprejmejo, nekateri so ob pogledu na duhovnika zelo srečni. Težava je le, kadar se svojci z njimi predhodno ne pogovorijo o duhovni oskrbi.

P. Hočevar v bolniku vedno vidi trpečega Kristusa: »Nekoč sem videl bolnico vso v ranah. Ko sem končal z molitvijo, je umrla pred mojimi očmi. Doživel sem, da so celo medicinske sestre molile in jokale zraven. Takšne in podobne zgodbe se globoko zarišejo v mojo notranjost. Po vsem, kar doživiš, ne moreš biti več isti,« še dodaja . Hočevar, ki vsak dan moli za bolne in trpeče ter tudi za bolnišnično osebje.


P. Ivan Hočevar: Po vsem, kar doživiš, ne moreš biti več isti.
FOTO: jezuiti.si

Ne smeš misliti na okužbo, temveč na to, kaj boš dobrega storil

Z bolniki s covidom se srečujejo tudi duhovniki, ki obiskujejo domove starejših občanov (DSO). »To so žalostne slike. Ti starejši ljudje so nam mladim gradili svet, na koncu pa sami umirajo in se poslavljajo,« pravi duhovnik Martin Golob, ki obiskuje DSO Grosuplje in Mengeš.

»Zaposleni mi povedo, da so stanovalci po mojem obisku bolj umirjeni in potolaženi. Tudi svojci se zahvaljujejo. Meni pa tudi veliko pomeni, da lahko pridem. Vedno so me učili, da zadnji zakramenti odpirajo nebesa.«

Ob obisku bolnih se zaveda tveganja, da se tudi sam okuži, vendar mu v domu zagotovijo primerno zaščito, sam pa zaupa. »Ne smeš misliti, ali se boš okužil ali ne. Misliti je treba, kaj lahko narediš.« Ob svojih obiskih najprej obišče rdečo cono, nato še stanovalce drugih oddelkov, ki so ga prav tako zelo veseli, se skupaj pogovorijo, malo pohecajo in tudi kaj zapojejo.

Življenje se nadaljuje

O individualni duhovni oskrbi v DSO Črnomelj pričuje duhovnik Gregor Kunej, ki najprej izreka hvaležnost vodstvu in zaposlenim, ki v skrb za blagor stanovalcev vključujejo tudi duhovnika. Med zadnjim obiskom je z varovanci preživel skoraj tri ure. »Eni so tiho hlipali od sreče, drugi so skoraj vriskali in jokali od veselja, ko smo se uzrli in ker smo lahko skupaj molili, ko so prejeli sveto obhajilo. Tudi zapeli smo. Nekateri niso mogli nehati pripovedovati o trenutnih razmerah, o spominih …«

Posebno ga gane, ko zamaskiran stopi pred nepokretno osebo, ki skoraj ne more govoriti, in ji negovalka napove obisk in jo vpraša, če ve, kdo je, in ona tiho, z ustnicami v nasmeh odvrne: »Gospod župnik.« »Zdaj razumem, zakaj osebje DSO zmore vse te napore, ker od teh starih, 'nemočnih' stanovalcev toliko prejmejo!« pravi Kunej.


Gregor Kunej na obisku pri stanovalki v DSO Črnomelj. FOTO: Facebook

Ob tem opominja, kako pomembno in dragoceno je, da sorodniki duhovnike opozorijo na njihove bližnje v domu. Hkrati nas spodbuja, da se kljub razmeram življenje nadaljuje. »Koliko je še neizkoriščenih poti, ki nas lahko povezujejo. Ne pozabimo starejših in osamljenih, ne le v DSO, ampak tudi med sosedi. Tudi z varnostno razdaljo se da razveseljevati in opogumljati osamljene duše.«

-