V nedeljo, 23. decembra 1990, se je pisala zgodovina slovenskega naroda in države. FOTO: Tatjana Splichal



V nedeljo, 23. decembra 1990, se je pisala zgodovina slovenskega naroda in države. Kar 88,5 % vseh takratnih upravičencev (93,2-odstotna udeležba) se je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Politična, ideološka in vrednostna razklanost so se skrile za skupnim ciljem, o katerem so sanjale mnoge generacije. Slovenski narod, ki je stoletja ohranil svoj jezik in kulturo, je vendarle dobil tudi zaslombo v lastni državi. Plebiscit(ar)na odločitev je v treh desetletjih vplivala na mnoga področja, a je po drugi strani ostala le poteza, ki Slovencev ni tudi idejno poenotila. Vsake volitve in pomembnejši referendumi (družinski zakonik) razgaljajo razdeljenost Slovencev.

Na pravi poti, toda …

Anton Tomažič, pravnik, informatik, inovator, publicist, nekdanji politik in Demosov poslanec, je vsemu navkljub optimist in prepričan, da je Slovenija, gledano s perspektive (prvih) treh desetletij, na pravi poti: »Seveda z dopolnitvijo, da gre za ogromno (vsaj dvajsetletno) zakasnitev nedokončane tranzicije. Volivci so že nekajkrat po nepotrebnem nasedli na obljube starih levih sil, ki zato uspevajo zadrževati pridobljene in zastarele privilegije, predvsem s prevladujočim vplivom v izobraževanju, medijih in pravosodju.« Tomažič je prepričan, da se moramo držati politike, vrednot in metod, kot prevladujejo v najmočnejši evropski politični grupaciji EPP: »Bojim se, da v zadnjih letih ameriški predsednik Trump s svojo izolacijsko, sebično in populistično politiko ni samo 'pokvaril' svoje republikanske stranke, ampak negativno vplival tudi na mnoge desne politike po vsem svetu. Nekaj tega je pljusknilo tudi v EPP, vendar se bo večina gotovo otresla populizma, posebno še po neizbežnem porazu Trumpa v Ameriki.«


Anton Tomažič: Upam, da se bo v naslednjih letih Slovenija 'držala' Evropske unije in da bomo skupaj premagali večje in manjše krize ter se pri tem še utrdili in okrepili. FOTO: Tatjana Splichal


Izogibanje izzivanja, drobnjakarstva, lažnih novic

Kako preseči delitve? »Oba ekonomsko-politična bloka, ki v Sloveniji tekmujeta za nadzor nad družbo in državo, pomladni in tranzicijski, imata povsem enak nabor ciljev. Notranji so: izgradnja cestne, železniške in energetske infrastrukture, zdravstvena in pokojninska reforma, zakon o trajni oskrbi, debirokratizacija, vlaganje v znanost in tehnološki razvoj … Zunanja sta predvsem dva: imeti vidno mesto v EU in ostati v Natu. Čeprav so cilji isti, pa je razlog za notranjo družbeno razklanost in pretirano zaostren politični boj v strategiji, kako jih doseči. Njeno bistvo je namreč v iskanju notranjih in zunanjih strateških partnerjev na eni strani ter v zunanjih, tujih ekonomsko-političnih centrih moči, ki želijo vstopiti v državo, na drugi. Največ, kar obe strani lahko naredita v stopnjevanju razburjenosti in obtoževanj glede vprašanja, kateri je pravi strateški partner, je, da se izogibata primitivnega izzivanja, drobnjakarstva, lažnih novic in odkrite sovražnosti, ter v prizadevanju za kar največji tekmovalni ferplej brez večjih ran dočakata redne volitve,« poudarja duhovnik Milan Knep, v času slovenske pomladi vodja medškofijskega odbora za študente.


Milan Knep: Oba ekonomsko-politična bloka, ki v Sloveniji tekmujeta za nadzor nad družbo in državo, pomladni in tranzicijski, imata povsem enak nabor ciljev. FOTO: Marjan Pogačnik


Ponosni na delavnega slovenskega človeka

Lahko smo ponosni na delavnega slovenskega človeka, zatrdi novinarka in televizijska voditeljica Rosvita Pesek: »Premalo se zavedamo, kakšne korake smo naredili od naroda, ki je hodil čez mejo in švercal kavbojke, ob (ne)parnih dneh ostajal doma in imel bencina točno toliko, kolikor mu ga je odredila država, do tega, da smo danes po standardu v povprečju Evropske unije, da so na slovenskih cestah avtomobili, ki nam jih marsikdo zavida … Podcenjujemo standard, ki smo ga dosegli. Velik del Slovencev se je zaradi svoje pridnosti, marljivosti, delavnosti dokopal do urejenega, situiranega in dobrega življenja. Hkrati smo ohranili izredno široko srce in občutek za sočloveka. Vse akcije zbiranja pomoči za ljudi, ki so ostali v stiski, brez strehe, brez računalnikov, bogato obrodijo.«


Rosvita Pesek: Podcenjujemo standard, ki smo ga dosegli. FOTO: Tatjana Splichal

Kako naprej?

In pričakovanja za prihodnost? »Upam, da se bo v naslednjih letih Slovenija 'držala' Evropske unije in da bomo skupaj premagali večje in manjše krize ter se pri tem še utrdili in okrepili. Ko bomo praznovali 10. obletnico pojava bolezni, ki je najbolj spremenila obnašanje človeštva po vsem svetu, upam, da morda tudi 5. obletnico 'narodne sprave', ki bo odpravila ovire za hitrejši in kvalitetnejši nadaljnji razvoj Slovenije,« napoveduje Tomažič.
_ _ _

*Celoten prispevek si lahko preberete v novi številki tednika Družina (50/2020). V njem še:

- na katerih področjih plebiscitni in osamosvojitveni duh veje še danes,
- na kaj na prehojeni 30-letni poti smo Slovenci lahko najbolj ponosni,
- bi Slovenija potrebovala novega Jožeta Pučnika,
- katere so rešitve za izhod iz trenutnega stanja polariziranosti in razdvojenosti,
- kaj o »Sloveniji 30 let pozneje« menita dr. Hubert Požarnik in Niko Grafenauer, soustvarjalca njene samostojnosti.*

*Družina na facebooku TUKAJ.*