Foto: Vatican News



Papež Frančišek je včeraj na grobu sv. Frančiška Asiškega podpisal svojo novo okrožnico z naslovom Vsi bratje. Po vzoru asiškega ubožca nas vabi k ljubezni do oddaljenih ljudi enako kot do tistih, ki so blizu nas. Njegove besede ne izražajo suhoparnih pravil, temveč prinašajo osebno povabilo, pravzaprav izziv in spraševanje vesti vsakemu od nas, ali vidimo v drugem svojega bližnjega. Enako povabilo papež namenja tudi politikom.

Podnaslov okrožnice je O družbenem bratstvu in prijateljstvu. Uvodoma papež poudarja, da je sv. Frančišek povsod sejal mir in hodil ob ubogih, zapuščenih, bolnih, zavrženih in zadnjih. Kljub svoji revščini, nepoznavanju jezika in drugim težavam se je odpravil celo do egiptovskega sultana. Prav to njegovo potovanje je po papeževih besedah najbolj izrazilo ljubezen, ki jo je želel živeti, v želji, da bi objel vse ljudi. »Zvestoba do Gospoda je bila sorazmerna z njegovo ljubeznijo do bratov in sester,« je zatrdil sveti oče. Asiški ubožec ni izvajal vojne z uveljavljanjem nauka, ampak je posredoval Božjo ljubezen. Zato je vase prejel resnični mir.

Papež v uvodu v svojo okrožnico še pove, da ga je tema o bratstvu in družbenem prijateljstvu vedno zaposlovala. Zato je vprašanja, povezana z njo, izpostavljal na raznih krajih in srečanjih, tudi s predstavniki drugih cerkva in verstev.

»Strani, ki sledijo, ne povzemajo nauka o bratski ljubezni, ampak se osredotočajo na vesoljno razsežnost, na odprtost do vseh,« zapiše papež in doda povabilo, da bi bili v družbi, ki želi druge izločiti ali biti do njih brezbrižna, sposobni delovati z očmi, uprtimi v bratstvo in družbeno prijateljstvo, ki naj se ne ustavi le pri besedah. K temu izzivu ne povabi le kristjanov, ampak vse ljudi dobre volje.


Foto: Vatican News


Pandemija koronavirusa nas je razgalila

Med pisanjem okrožnice pa je izbruhnila pandemija novega koronavirusa, ki je po papeževih besedah pokazala, da ne znamo delovati skupaj. Razgalila je tudi naše lažne gotovosti. Kdor misli, da moramo le izboljšati tisto, kar je že delovalo, se po papeževih besedah moti, saj zanika resničnost. Zaželel je, da bi vsi zahrepeneli po svetovnem bratstvu.

Nebrzdano trošenje in individualizem

V prvem poglavju se sveti oče dotakne senčnih strani sodobnega sveta, ki nas zapirajo vase in delijo med seboj. S tem, ko smo izgubili kolektivni spomin, nam ostaja potreba po brezmejnem trošenju in individualizmu brez prave vsebine. Manjka nam pravi načrt za prihodnost, ekonomija pa ne prispeva k trajnostnemu razvoju. Med temnimi platmi sedanjega človeštva omeni še vojne in strah, pandemije, poteptano dostojanstvo ljudi z obrobja, lažne oblike komunikacij, agresivnosti vseh vrst in informacije, ki ne vsebujejo modrosti.


Foto: Vatican News


Srce, odprto na ves svet

Drugo poglavje nam približa priliko o dobrem Samarijanu. Papež nas izzivalno vpraša, s katerim likom se identificiramo. Ali skrbimo samo, da si ne bi delali problemov, tudi če zato en človek umre? »Ta primer nas vabi, da v sebi začutimo poklicanost biti državljani naše države in celotnega sveta, graditelji novih družbenih vezi.«

V tretjem poglavju papež govori o tem, da se človek ne more uresničiti, če se ne daruje. Od osebnega tudi tukaj preide k družbenemu. Govori o solidarnosti, pravicah narodov, univerzalni ljubezni, moralnem dobrem in preseganju razdeljenosti. V četrtem poglavju nas povabi, naj imamo srce odprto celemu svetu. Pri tem izpostavi vzajemno izmenjavo dobrin in zastonjskost, ki sprejme drugega.

Ne populizmom in liberalizmu

Dolgo peto poglavje papež posveti politiki. »Da bi omogočili razvoj svetovne skupnosti, ki bo sposobna uresničiti vesoljno bratstvo (…), je potrebna boljša politika, ki bo v središče postavila skupno dobro. Žal pa se danes politika izraža v oblikah, ki ovirajo pot do drugačnega sveta,« je zapisal papež. Po njegovih besedah se lahko zaničevanje najšibkejših skriva za populizmi, ki prav te ljudi zlorabljajo za svoje cilje, ali pa za liberalizmi, ki služijo ekonomskim interesom močnih. V obeh primerih ni prostora za spoštovanje različnih kultur in vključevanje najšibkejših. V omenjenem poglavju papež govori tudi o moči mednarodnih povezovanj in ljubezni v politiki.

Šesto poglavje je namenjeno dialogu v družbi, ki naj bi pripeljal do oblikovanja nove kulture, sedmo pa pomenu srečanja, ki naj izhaja iz resnice. Spregovori tudi o nenadomestljivosti odpuščanja, spomina in odpravi smrtne kazni. Zadnje poglavje pa se osredotoči na verstva, ki naj bi služila bratstvu v svetu. Papež se dotakne naše krščanske identitete, piše pa tudi o nasilju v imenu religije. Gre za zelo obsežno delo, ki pa je obenem tudi razumljivo in vabi k branju, predvsem pa uresničevanju.

Vsi_bratje_angleško.pdf