V torek, 4. decembra, je s. Mojca Šimenc HMP uspešno zagovarjala doktorsko nalogo s področja pedagoških znanosti na katedri za poklicno pedagogiko na Pedagoški fakulteti Salezijanske papeške univerze (UPS) v Rimu. Za Radio Vatikan je podala sledečo predstavitev svoje doktorske naloge.

Naloga je imela naslov: Zavedanje izkustva v srečanju kot transformativna mediacija med Hčerami Marije Pomočnice. Pregled trenutnega stanja in predagoške perspektive. V raziskavi sem preverjala, ali zavedanje sedanjega trenutka v medsebojnem srečanju vpliva na poklicno rast. Zavedanje v sedanjem trenutku v srečanju sem po psiholoških merilih opisala kot namensko, odprto in brez obsojanja. V sedanjem trenutku se pa lahko zavedamo v dveh smereh. Ena smer je pozornost nase druga pa je pozornost na stanje drugega v smislu zapovedi ljubi bližnjega kakor samega sebe. Oboje je torej pomembno in potrebno.

Poklicno rast pa sem opisala na štiri načine. Najprej človek raste, ko se bolj zaveda, da ga je Bog ustvaril kot enkratnega in neponovljivega. Nato raste, ko se zave, da so tudi drugi ljudje enkratni in neponovljivi in da lahko z njimi ustvari dober odnos prav zato, ker nas z bližnjim povezuje podobnost in različnost. Tretji način poklicne rasti je doživljanje, da ima moje življenje neko notranjo logiko, da se vse odvija po Božjem načrtu, v katerem po človeški plati tudi jaz dodajam svoj trud in prispevek. Četrti način pa je ta, da se zavedam, kako se skozi tek življenja tudi spreminjam in da vsako obdobje predme postavlja drugačne naloge v odnosu do sebe in do drugih.

Raziskavo sem naredila znotraj naše redovne družbe Hčera Marije Pomočnice, ki je v tem času največja ženska redovna družba, ima čez 12 000 sester in je na vseh petih celinah. Pripravila sem vprašalnik, v katerem so bila vprašanja o načinu, kako doživljam Boga, kako ocenjujem smer svojega življenja, pa o načinu srečevanj, o samem zavedanju dogodkov, sebe in ljudi ter nekaj vprašanj o skupnosti. Razposlala sem ga po naših inšpektorijah, prejela v odgovor čez 1250 pravilno izpolnjenih vprašalnikov, ki sem jih nato analizirala.

Pokazalo se je, da je kakovost zavedanja povezana s krajem oziroma celino bivanja, starostjo, psihološkimi lastnostmi oseb. Ni pa prišla ven povezava med osebnim zavedanjem in vplivanjem skupnosti. Nadalje se je pokazalo, da v samovzgoji in vseživljenjski vzgoji članic povečanje osebnega zavedanja blagodejno vpliva na to, da smo v vsakdanjem življenju bolj resnični in pristni, da smo bolj prilagodljivi in manj odvisni od trdih in okostenelih navad, da manj obsojamo bližnjega. Ljudje, ki so po naravi bolj zavzeti za medsebojne odnose, imajo tudi več zavedanja glede sebe.

Kdor je bolj zaprt vase ali živi na stranskem tiru, se s povečanjem pozornosti lahko bolj aktivno vključi v vsakodnevno življenje skupnosti. Ta preprosta dejavnost, se pravi zavestno usmerjanje pozornosti v obe smeri, v svojo in v smer bližnjega, ne bo čez noč spremenila ne posameznika ne skupnosti. Kaže pa na možnost, da se naše življenje lahko spreminja in da se lahko spreminja ne le v mladih letih, temveč vse življenje. Lahko se odvadimo avtomatičnega načina razmišljanja in odzivanja na prvo žogo, kot včasih rečemo. Lahko se učimo zavestnega in premišljenega delovanja, kar je na eni strani stalna askeza, na drugi strani pa se povrne, ker se ob tem spreminjamo na boljše. Raziskavo sem delala v redovni skupnosti, a izsledki veljajo tudi za vsa druga okolja, kjer smo ljudje: za družine, za delovne skupine, za šole in podobno.

Vir in foto: Radio VAtikan