FOTO: Pexels.


Spominjam se predavanj o duhovnosti laikov, ki sem jih poslušal v Rimu. Ko je predavateljica govorila o pomembnosti evangeljskih svetov – čistosti, uboštva in pokorščine – v duhovnosti vsakega kristjana, je zelo jasno poudarila, da niso samo osebe posvečenega življenja poklicane k življenju po evangeljskih svetih, temveč prav vsak kristjan.

Kristus kliče vsakogar k hoji za njim in s tem tudi k evangeljski radikalnosti, ki se najbolj jasno kaže prav v uresničevanju evangeljskih svetov. To so poslušali tudi redovniki in redovnice, zato se je na koncu razvila prav burna razprava. Nekateri redovniki so mislili, da takšen način razmišljanja o evangeljskih svetih ogroža njihovo istovetnost.

Ali se ne izraža bistvo redovniškega posvečenja prav po treh zaobljubah čistosti, uboštva in pokorščine? Če lahko tudi poročeni uresničujejo evangeljske svete, zakaj naj bi potem še sploh obstajalo redovništvo? Kako morejo poročeni kristjani v polnosti živeti evangeljski svet čistosti?

Posvečeno devištvo – živi spomin na Jezusa

Jezus je s svojo zavestno izbiro samskosti jasno govoril izraelskemu ljudstvu, da so v njem obljube že izpolnjene: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu« (Mr 1,15).

Ni se odločil za samskost zato, da bi bil bolj svoboden za oznanjevanje Božjega kraljestva in za molitveno povezanost z Očetom, temveč da bi z vsem svojim življenjem in bitjem izrazil navzočnost Božjega kraljestva, ki ga je vse ljudstvo pričakovalo.

V tej Jezusovi izbiri samskosti je ključ pravilnega razumevanja zaobljube devištva in življenja po njej. Osebe posvečenega življenja so namreč po­klicane, da dejansko, živo, tukaj in sedaj posnemajo Jezusov način življenja, njegov odnos do Očeta in njegovo doživljanje Božjega kraljestva. K radikalni hoji za Kristusom v čistosti je poklican vsak krščen človek.

Dejansko posnemanje Jezusove samskosti in živ spomin nanjo pa je posebna poklicanost znotraj Cerkve, ki naj bi jo uresničile osebe posvečenega življenja, ki so za to tudi prejele posebno karizmo. Tako živeta samskost resnično navdušuje in je nalezljiva, ker nagovori celotnega človeka in ga zgrabi v najgloblji notranjosti.

Dejansko omogoči človeku popolno, celostno in izključujočo posvetitev troedinemu Bogu ter razširi njegovo srce do mere Kristusovega srca in ga usposobi ljubiti, kakor je on ljubil.

Če bi oseba posvečenega življenja naredila zaobljubo čistosti samo zato, da bi na ta način bila bolj na razpolago oznanjevanju Božjega kraljestva, svoji kongregaciji in vsej Cerkvi, bi bilo to tako rekoč nekrščansko. Takšna funkcionalna samskost, čeprav še najbolj razumljiva sodobnemu človeku, ne more nikoli vzdržati v času preizkušenj ter prav tako nikogar nagovarjati in privlačiti.


FOTO: Arhiv samostana Pleterje.

Živeti »nemogoče«

Živeti zaobljubo posvečene čistosti ali celibata se zdi pogosto nemogoče. Toda življenje mnogih redovnikov, redovnic in duhovnikov pričuje, da je to mogoče. Kaj je tisto, kar omogoča »nemogoče«?

Globoko prepričanje, da je zaobljuba posvečene čistosti pot k popolnemu razcvetu človeške osebe. Življenje po tej zaobljubi zahteva vero, da je posvečeno devištvo ali celibat dragocen dar Božje ljubezni, ki omogoča ljubiti Boga, sebe in druge povsem nesebično in nenavezujoče.

Kdor jo živi kot dar Božje ljubezni, more po njej doseči celostno človeško zrelost in polnost svobode Božjih otrok.

Bratsko življenje

Zaobljuba čistosti se dotika središčnih človeških plati življenja: telesnosti, spolnosti, čustvovanja, potrebe po nežnosti itd. Žal se mnoge osebe posvečenega življenja bojijo govoriti o tem, kajti strah jih je, da jih bodo drugi napačno razumeli ali celo obsojali, čeprav bi jim prav odkrit pogovor najbolj pomagal.

Najboljše okolje, ki spodbuja in omogoča čim celovitejše in zdravo življenje po tej zaobljubi, je prav topla, razumevajoča in ljubeča bratska/sestrska skupnost, kjer se vsakdo počuti resnično sprejet v svoji enkratnosti.

Zrenje Kristusovega obličja

Kristus prihaja naproti v vsakem dogodku, v veselem in žalostnem, v preizkušnjah in veselju, v padcih in zmagah. Prepoznati ga je mogoče le s pogledom vere, ki ga je mogoče razvijati ob domačnosti z Božjo besedo.

Daje ga tudi zakramentalno in molitveno življenje ter zlasti dejavna ljubezen. Brez tega zrenja je zelo težko oz. nemogoče vztrajati v posvečenem devištvu in ga z radostjo živeti.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (05/2021).