V Vatikanu so 1. maja sporočili, da je papež Frančišek za novega apostolskega nuncija v Iraku – torej »ambasadorja« Svetega sedeža – imenoval Slovenca, vatikanskega diplomata dr. Mitja Leskovarja. Pred nastopom službe bo, kot je običajno za nuncije, prejel škofovsko posvečenje. Postal bo naslovni nadškof Beneventa, nekoč cvetoče škofije v severni Afriki. Kraj in datum škofovskega posvečenja zaradi razmer, povezanih s pandemijo, še nista znana.

Iz nunciature v New Delhiju v Indiji je dan po imenovanju za Družino prek spleta odgovarjal na naša vprašanja. Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Kako ste sprejeli imenovanje?

S hvaležnostjo. To je tudi priznanje za moje dosedanje delo vsaj v smislu da, če se malo pošalim, v preteklosti vse ni bilo čisto narobe. Sprejel pa sem ga tudi z zmerno zaskrbljenostjo. Situacija v Iraku še vedno ni takšna, kot bi si želeli, in to bo v političnem in še kakšnem drugem smislu svojevrsten izziv. To je moje prvo imenovanje na mesto nuncija in sem pač zmerno zaskrbljen, obenem pa imam zaupanje: če me Bog pošilja tja in v tej vlogi, mi bo dal tudi potrebno pomoč. Prejemam veliko voščil od vsepovsod, pa tudi veliko zagotovil molitvene podpore, ki jo zelo cenim. Na primer iz samostana v Stični, s katerim sem duhovno in prijateljsko povezan, iz karmela v Sori in od mnogih posameznikov. Skratka, čutim, da nisem sam poslan nekam, kjer se bom moral nekako znajti, ampak da je zadaj še majhna armada molivcev. Zato je zaskrbljenost zares zmerna in se že preobraža v zaupanje, da bo šlo dobro in prav.

V Bangladešu, Indiju in Iraku so kristjani manjšinsko prebivalstvo. Kakšne izkušnje imate s sobivanjem prebivalcev različnih ver?

Med ljudmi na splošno vlada razumevanje in mirno sobivanje. V Bangladešu sem videl, kako so muslimani povabili kristjane za njihove verske praznike in obrnjeno. Sosedje so se ob takšnih priložnostih vedno med seboj radi obiskovali, tudi v Indiji tega vidim kar nekaj. Na nunciaturi, na primer, vsi zaposleni niso kristjani, imamo nekaj hindujcev, enega muslimana. Moram reči, da pri medčloveških odnosih nisem opazil napetosti in težav. Upam si reči, da teh težav med, recimo temu razumnimi ljudmi pravzaprav ni.

Kako gledate na odhajanje kristjanov iz Iraka in celotnega Bližnjega vzhoda?

Hvala Bogu so se zadeve v Iraku vsaj malo umirile, tako da ne govorimo več samo o odhajanju, ampak tudi o vračanju kristjanov. Pri tem imajo kar nekaj zaslug razni dobrotniki z vsega sveta. Mnogi kristjani so namreč tam izgubili vse in če se vračajo, potrebujejo vsaj streho nad glavo. Imam zaupanje, da položaj ni tako brezupen, kot je bil morda videti še pred tremi leti.

Ali boste kot nuncij lahko svobodno potovali po Iraku?

To bo odvisno od trenutnih in krajevnih razmer. Vem, da se po glavnem mestu diplomati lahko premikajo, vendar samo v spremstvu policije, ki zagotavlja njihovo osebno varnost. Takšno je trenutno stanje in najbrž bo vsaj v bližnji prihodnosti tako tudi ostalo.

Ali boste jezikom, ki jih znate – italijanščini, angleščini, nemščini, hrvaščini, francoščini in španščini – dodali še arabščino?

Recimo temu takole: bom poskusil. Če si bom »polomil zobe« že kar na začetku, bo verjetno treba odnehati, vsekakor pa imam namen poskusiti. Mogoče se bom naučil vsaj za osnovno komunikacijo. Moj tovrstni poskus v Bangladešu z njihovim jezikom banglo se ni ravno posrečil. Vztrajal sem eno leto, a je šlo počasi. Eden izmed razlogov je bilo pomanjkanje časa. Druga težava je bila, da uporabljajo drugačno abecedo, sestavljeno iz 49 osnovnih črk, kar dodatno oteži učenje.

V pogovoru je spregovoril o svoji duhovniški in diplomatski poti, kristjanih v Indiji in pričakovanjih v Iraku. Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.