Simon Potnik. FOTO: Vid Ponikvar.


S Simonom Potnikom, župnikom v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec, smo se pogovarjali o ločevanju bistvenega od nebistvenega v dnevih, ki jih še v večji meri preživljamo skupaj, pa tudi o njegovih osebnih božičih in o nagovarjanju tistih, ki pridejo k maši samo za božič.

Česa se najbolj spomnite, ko pomislite na božiče iz svojega otroštva?

Gotovo pripravljanja jaslic in prazničnega vzdušja okrog tega. Ko sem bil že malo večji, sva z očetom vedno šla skupaj po drevešček v gozd mojega strica. Pa potem nabiranje mahu za jaslice v cerkvi.

Nobenih daril se ne spomnim, ampak tiste vzhičenosti priprave in samega praznovanja. Spominjam se vonja. Tudi v kuhinji so se stvari spremenile, takrat z bratoma nismo smeli hoditi preblizu. Vse je bilo bolj skromno, pa z veliko lepote in svečanosti.

Lahko s kljukicami, kaj vse je potrebno pripraviti za božič, tudi pretiravamo?

Obe skrajnosti sta. Od tega, da ni nobene priprave, ali da pretiravamo. Ni narobe, da se hiša pospravi, ni pa to bistveno. Božič je vendar praznik v štali. Seveda je prav, da poskrbimo za svečanost, za obleko, za hrano. Tudi v koroni je fajn, ko mi družine povedo ali pošljejo fotografije, kako so se lepo oblekli in prišli pred ekran k maši. To pomaga k lepšemu doživetju. Vse, kar mi pomaga, je dobro.

Ko pa me začne dušiti, se že dela škoda. Božič mora prihajati iz mene. Če je tako, bo odlična božična večerja in nova obleka še dodaten plus k praznovanju, sicer pa bo le nadomestek za praznino.

Kako uskladiti različna pričakovanja in potrebe v družini pri praznovanju božiča?

To ne nastane čez noč. Že ko se srečata fant in dekle, se srečata dva svetova, dve tradiciji. Gotovo pride do usklajevanj, kompromisov, odmiranja, žrtvovanja, darovanja, da ustvarita novo družino in nov praznik. Rojeva se nekaj novega. To mora biti naš praznik, ne praznik moje mame.

Hvala Bogu, da na podlagi lepih praznikov, ki smo jih doživeli kot otroci, lahko praznujemo tudi naprej. Ampak če se držimo samo tradicije, je nevarno, da izgubimo bistvo. Toda tradicija ima še vsaj vsebino. Nevarnost pa je, da postanemo folkloristi – to pa je lupina brez vsebine.

Letos se utegne zgoditi, da bomo za božič »zaprti« doma. Bo prišlo na dan pravo bistvo božiča? Brez nepotrebnih priveskov komercializacije, tradicionalizma, folklore.

Že za veliko noč so mi nekateri rekli, da so popolnoma na novo doživeli ta praznik. Bilo je temeljito, ker je pretresalo. Tudi letošnji božič zna pretresti. Lahko da bomo v polnosti podoživeli zgodbo svete družine. Tudi oni so bili odrinjeni, osamljeni, v karanteni.

Zanje ni bilo prenočišča, begunci so bili. Jezus še rojen ni bil, pa so ga že potiskali proč v izolacijo, tja v neko štalo. Tako se zdaj počuti nekdo, ki je okužen in ločen od vseh. Tudi Jožef in Marija sta se počutila osamljena, zapuščena. Potem pa se zgodijo pastirji, kralji in na koncu vse stvarstvo z angeli vred ... Letošnji božič je izjemna priložnost, vprašanje je samo, ali si upamo vstopiti in praznovati.


Simon Potnik. FOTO: Vid Ponikvar.

Najlepši družinski praznik, kot radi rečemo, pa se kaj hitro lahko sprevrže v nočno moro. Kaj šele v času »prisilnega« večtedenskega sobivanja po cele dneve ...

Korona je v bistvu katalizator. Družina, kjer hrepenijo drug po drugem, ima zdaj možnost to živeti. Družina, kjer bežijo drug pred drugim, pa zdaj neskončno trpi. To, kar je v nas, pride veliko bolj do izraza, izkaže se resnica. Korona je razgalila vso našo samoumevnost.

Tudi v Cerkvi: duhovniki smo preveč postali džuboks za maševanje in podeljevanje zakramentov. In kaj se je zgodilo z našimi občestvi? Fuzbalska ekipa je močnejše občestvo kot pa povprečna župnijska družba, kjer ljudje komaj še vedo, kako je komu ime.

Korona je dejansko čez noč pripeljala do stanja, do katerega bi sicer prišli čez deset let. Vendar se prav zdaj lahko rojevajo občestvo in prerojeni odnosi: ko začnem pogrešati, ko mi je mar, ko začne boleti. Ko ni več moj Bog, ampak Bog med nami. Korona je fajn, ker me osvobaja posedovanja.

Še Bogu hočemo dirigirati: jaz bom vse pospravil, skuhal, se spovedal, zdaj pa: pridi! Vse po moje. Med korono pa naenkrat nimamo več stvari pod kontrolo. Ni več moj Bog, kvečjemu sem jaz Njegov. Božič je rojevanje občestva. Občestvo pa je le tam, kjer je Kristus.

Božična polnočnica je za mnoge ljudi edina maša v letu, h kateri pridejo. Ste jih veseli? Morda žalostni, ker jih sicer ni?

Iz srca vesel sem vsakega, ki pride! Pa čeprav ni bil pri spovedi in ne pri obhajilu. Pa čeprav morda ostane pred vhodom cerkve. Prišel je in to mu nekaj pomeni. Kako je to lepo! En način je način pobožnih. Drug način je pa način samohodcev. Bog ve, kakšno otroštvo so imeli, kakšne poti in spoznanja so doživeli. Mnogi so dovzetni za oznanilo, na svoj način.

Ti naši nedeljski kriteriji so že davno preživeti. Dejstvo je, da je tu zunaj še veliko naših bratov in sester, ki gledajo in poslušajo to angelsko petje in se čudijo, od kod to prihaja. Jaz pa naj jim rečem: Ne moreš tja, ker nisi krščen?! Ko je prišel papež Frančišek, je rekel: Ne zapirajte Kristusa v cerkve.

Pravite, da se nam torej letošnjega božiča ni treba bati?

Le kaj bi se ga bali. (smeh) Življenje kipi in brsti, nimamo se česa bati. Mogoče bodo občutki malo drugačni, ampak ljubezen najde pot. Za nič ne bomo prikrajšani. Bog ni omejen. Božič je njegova »blagovna znamka« in ta ni ogrožena.


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična. Letna naročnina na revijo je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28. Revijo lahko prelistate TUKAJ.