V Vatikanu je na ogled razstava o nastajanju cerkve svete družine v Barceloni in njenem arhitektu, svetniškem kandidatu Antoniu Gaudiju. Delo slavnega katalonskega arhitekta smo skupaj s Plečnikovimi deli videli tudi že na razstavi v Sloveniji. Sedmega junija 1926, Barcelona: človeka z belo brado, belimi lasmi in modrimi očmi je malo pred sedmo uro zjutraj povozil tramvaj proge št. 30. Kakor vsak dan je šel v bližnjo cerkev sv. Filipa Nerija, da bi »malo poklepetal z Marijo«. Mimoidoči nezavestnega, ki je ležal na pločniku, niso prepoznali. Revno je bil oblečen, ni nosil nogavic. V žepu je imel nekaj lešnikov in evangelij. Taksisti »berača« niso bili pripravljeni odpeljati v bolnišnico. Šele naslednji dan so ranjenega ubožca na ulici prepoznali znanci in ga hoteli odpeljati v boljšo bolnišnico, a jih je zavrnil: »Moje mesto je med ubogimi!« Tri dni zatem je umrl v barcelonski bolnišnici za revne. To je bil Antonio Gaudi. Vse mesto ga je poznalo. Že štirideset let je delal načrte za cerkev svete družine v središču mesta. Barcelončani so, kakor bi se hoteli odkupiti za nehvaležnost ob nesreči, množično prišli na njegov pogreb. V dolgi pogrebni koloni, ki se je vila po Barceloni, se je med več tisočglavo množico že šepetalo, da se poslavljajo od arhitekta svetnika.