Mnogi med nami se še dobro spominjamo 2. aprila 2005, četrtka pred natančno 15 leti, ko je umrl papež Janez Pavel II. V letošnjem letu se svetega poljskega papeža posebej spominjamo, saj bi v mesecu maju praznoval svoj stoti rojstni dan.

Karol Jozef Wojtyla se je rodil 18. maja 1920 v kraju Wadowice na Poljskem, kot najmlajši od treh otrok zakonskega para Karola in Emilie Wojtyla. V najstniških letih se je navdušil nad gledališčem, leta 1938 pa je začel študirati filozofijo in književnost na krakovski univerzi. Leta 1942 se je vpisal na tedaj »podzemno« bogoslovno semenišče v Krakovu. Mašniško posvečenje je na skrivnem prejel 1. novembra 1946, v Rimu pa je leta 1948 pridobil naziv doktorja filozofije in leto dni pozneje še teologije. Na krakovski univerzi je predaval moralno teologijo, pozneje pa v Lublinu filozofijo in moralno etiko.

28. septembra 1958 ga je papež Pij XII. imenoval za pomožnega škofa v Krakovu in mu podelil škofovsko posvečenje. 13. januarja 1964 je postal krakovski nadškof.

Po nenadni smrti papeža Janeza Pavla I. so kardinali 16. oktobra 1978 v konklavu Karola Wojtylo izvolili za prvega neitalijanskega papeža po Hadrijanu VI. Izbral si je ime Janez Pavel II., ob svoji umestitvi pa je svetu sporočil: Non abbiate paura! (Ne bojte se!). To geslo je bilo rdeča nit njegovih 104 potovanj v tujino, v letih 1996 in 1998 smo ga sprejeli tudi katoličani v Sloveniji.

Janez Pavel II. in koronakriza

Kako bi poljski papež ravnal v trenutnih kriznih razmer in kaj bi sporočil vernikom Katoliške cerkve? Janez Pavel II. se je pogosto in globoko ukvarjal z vprašanji bolezni, osamljenosti in smrti. Njegove besede bodo tudi danes, v obdobju epidemije koronavirusa, pobožale našo dušo.

Na spletnem portalu Vatican News so v arhivu poiskali nekaj zvočnih posnetkov, med drugim nagovor Janeza Pavla II. ostarelim in bolnikom v Salzburgu leta 1988. Poljski papež je razmišljal o vprašanju, česa se lahko naučimo v času preizkušenj in omejenosti.

»V svojem trpljenju konkretno izkušate slabotnost in omejenost stvarstva. Ravno v tem pa lahko trpljenje tudi za vas postane poseben kraj odprtosti do bližnjega in Boga. Življenje, ki teče pregladko in brez vprašanj, nas prehitro zapelje v površnost, hitro smo zasičeni in postanemo samozadostni. Trpljenje pa nas pretrese z vprašanji, ki se nam neizogibno postavljajo in v nas vzbujajo hrepenenje. Znova začnemo iskati bližnjega in se iz vseh svojih globin ozirati za Bogom.«

»Podobno kot v sreči se tudi v trpljenju ne smemo osamiti«

Kdor trpi, tudi išče skupnost: z bližnjimi in z Bogom. »Podobno kot v sreči se tudi v trpljenju ne smemo osamiti, kajti skupnost je kraj, kjer lahko delimo svoje življenje.« Ravno zato je koronakriza tako težka: ker ne smemo iz hiše, ne smemo poiskati stika s soljudmi. Ker smo z njimi lahko v stiku pravzaprav le virtualno ali prek telefona.

V takšnem trenutku osame in krize bi nam Janez Pavel II. danes verjetno svetoval enako, kot je takrat povedal svojim poslušalcem v Salzburgu: obrnite se k Bogu in vprašanje, ki vas muči, »vprašanje po smislu vašega trpljenja, se bo umirilo«. »Na težko vprašanje trpljenja nam odgovarja sam Bog, ki je postal človek, eden izmed nas. Božji odgovor se imenuje Jezus Kristus.« Jezus je Odrešenik, saj odrešuje ljudi. Ne le navzven, ko odpravlja določene tegobe; Jezus nam podarja celostno odrešenje, namreč »mir z Bogom, mir s samim seboj in mir z bližnjimi«.

Pogled na Križanega

»Jezus Kristus dejansko ni vseh ljudi, ki jih je srečal, ozdravil navzven. Toda na koncu je za prav vse ljudi, brez izjeme, sam najbolj trpel. Njegova pot je postala križev pot na Golgoto. Umrl je grozne smrti na križu, s katero je prevzel sleherno trpljenje in krivdo ter odrešil vsakega posameznika in celotno človeštvo. Odtlej je podoba križanega Gospoda na poseben način pred očmi vsakega kristjana, ki mora prenašati veliko trpljenje, veliko breme. Božji človek bolečin je na vaši strani, dragi bratje in sestre!«

V luči Križanega vernik že izkusi slutnjo odrešenja. To pa ni zgolj tolažba – spremeni namreč tudi njegov pogled na tukaj in zdaj, je učil Janez Pavel II.

»Kdor veruje, temu rastejo moči«

»Komur je dano, da veruje v Kristusa, temu rastejo moči, da sprejme in nosi lastno trpljenje in bremena. Prejme pa tudi moč, da pomaga nositi trpljenje in pritoževanje soljudi ter jim pomaga reševati njihove težave.«
»Nosite bremena drug drugemu,« nas uči apostol Pavel; »in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.« Kdor je v času koronakrize previden, večino časa preživi doma in pazi, da ne bi okužil sebe in drugih, ta tako rekoč nosi bremena drugih na lastnih ramenih.

V trenutni krizi pa se še pogosteje kot sicer soočamo tudi z vprašanjem smrti. Na tisoče ljudi je po okužbi z novim virusom že izgubilo življenje; prizori iz bolnišnic na severu Italije so naravnost apokaliptični.

»Pogled čez prag je z naše strani zelo moten«

Janez Pavel II. je na nekem srečanju z ostarelimi leta 1980 v Münchnu spregovoril o »veliki šoli življenja in umiranja«. »Pogled čez prag je z naše strani zelo moten,« je dejal poljski papež in nadaljeval: »Brez zaupanja v Boga v smrti ne bomo našli nobene tolažbe. Kajti prav tega si Bog želi s smrtjo: da se vsaj v tej poslednji uri svojega življenja v celoti prepustimo Njegovi ljubezni. Kako bi mu lahko izkazali svojo neskaljeno vero, upanje in ljubezen!«

Na poseben način je smrt tudi sama po sebi »tolažba«, je pojasnil Janez Pavel II. »Življenje na tem svetu, tudi če ne bi bilo 'solzna dolina', ne more biti naš večni dom. Vedno bolj bi postajalo ječa, izgnanstvo.« In vsi, ki zdaj ne smejo zapustiti svojih domov, ki ne smejo na ulice, so zdaj deležni drobnega predokusa te ječe.

»Stolica trpljenja in molka«

V zadnjih letih življenja, ko je bolehal za Parkinsonovo boleznijo, je Janez Pavel II. z lastnim zgledom pričeval, kako najna krščanski način prenašamo starost in bolezen. Sedel je, kot je pozneje lepo povedal njegov naslednik Benedikt XVI., na »stolici trpljenja in molka«.


Foto: Vatican Media