Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28,19).

Marija Magdalena je na velikonočno jutro ravnokar povedala apostolom za prazen grob, angela in srečanje z Jezusom, ki je vstal od mrtvih. Ko sta Peter in drugi učenec odhitela tja, kjer naj bi ga videla, sta se gotovo spraševala, kaj ju čaka. Bo Jezus resnično živ, kakor je rekla Marija? Če je tako, jih bo okaral, ker so ga zapustili? Jih bo še naprej učil kakor prej?

Predstavljajmo si presenečenje apostolov, ko so bile Jezusove prve besede naročilo, naj naredijo vse narode za njegove učence in jih krščujejo. Kar je bilo, je bilo, napočil je čas, da nadaljujejo poslanstvo, ki jim ga je pripravil. Morali so oditi k »vsem narodom« in oznanjati evangelij ter krščevati vse, ki so se spreobrnili in začeli verovati v Gospoda.

Spreobrnjenje v prvi Cerkvi

In ravno to se je zgodilo. Od trenutka, ko so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom, so delali, kar jim je naročil Jezus. Naj je bila to množica na binkošti (prim. Apd 2,1 12), ječar v Filipih (prim. Apd 16,20 34) ali etiopski evnuh (prim. Apd 8,26 39) ljudje, ki so slišali evangelij, so se obrnili k Jezusu in se dali krstiti. Zdi se, da se je Cerkev prvih nekaj sto let širila po tristopenjskem vzorcu evangelizacije, spreobrnjenja in nato krsta.

Kandidati za krst so se po tem vzorcu učili o Jezusu ter njegovem križu in vstajenju. Drugi so molili z njimi in jih učili moliti. Pozivali so jih, naj se pokesajo grehov, in jih spodbujali, naj se borijo proti novim grehom in skušnjavam. Ko je bilo jasno, da so se kandidati do neke mere spreobrnili, so jih krstili, lahko so pristopili k evharistiji in postali polnopravni člani Cerkve.

Danes je drugače. Namesto da bi krst sledil evangelizaciji, se po navadi zgodi na začetku človekove poti v veri, običajno takrat, ko je še dojenček. Čeprav je veliko dobrih razlogov, da se je ta vzorec razširil, ostaja nesrečna posledica: zaradi krščevanja dojenčkov sta se zmanjšala moč zakramenta in vpliv, ki ga ima lahko na naše življenje.

V eseju si bomo ogledali zakrament krsta, ki ga Cerkev imenuje »temelj celotnega krščanskega življenja « (Katekizem katoliške Cerkve, 1213). Znova se želimo spomniti občutka, ki smo ga bili deležni, ko smo bili krščeni, in se vprašati, kako lahko začnemo odpirati darove, ki nam jih je Bog tako milostno izročil tisti dan.

Celoten esej si preberite v reviji Beseda med nami.