Albanija je bila v 20. stoletju, vse so osamosvojitve, »naša« soseda, a smo o njej vedeli zelo malo ali nič. Komunistični voditelj Enver Hoxha (vladal je od leta 1944 do smrti leta 1985) je za dolga desetletja zaprl državne meje, prestopati so jo smeli le pomembni člani političnega vrha. Deželo, ki je imela v dolgi zgodovini svoje kralje in monarhe, ki si je nadela ime Shqipëria, kar pomeni dežela orlov – torej leteti visoko s široko razprtimi krili –, deželo, ki ima v pokrajini in naravnih bogastvih dobre pogoje, da bi se razvila v moderno državo, je tok političnih dogodkov za dolga desetletja pripeljal do neprodušno zaprtega diktatorskega komunističnega režima, preganjanj in osame. Zaradi bolestnega strahu pred imperialističnim zahodom je režim državo povsem uničil. Ljudem je vzel vse: premoženje, svobodo, vero, dostojanstvo. Hoxha je umrl, komunističnega režima ni več, socialistični železobetonski »bunkerji« pa so ostali. Tudi še četrt stoletja po demokratično izvoljeni oblasti so posledice hude in vidne v vseh porah albanskega življenja.

Odmaknjeni v hribovske vasi, do danes pozabljeni

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja se je Albanija v ustavi razglasila za prvo ateistično državo na svetu. Preganjani so bili vsi, brez razlike: muslimani, pravoslavni in katoličani. Hoxha je hotel ustvariti »novega človeka«, nevernika. Kar je kazalo na vero, je ostro zatiral. Veliko cerkva so porušili, druge so zaprli ali pa jih spremenili v skladišča, kulturne domove, delavnice; katedrala v Skadru je bila spremenjena v športno dvorano. Albanci niso smeli moliti, niso smeli krščevati otrok, niso se smeli cerkveno poročati … Če so se pokrižali na javnem mestu, so šli v zapor ali v taborišča, duhovnike, ki jih niso pobili, so mučili ali poslali v rudnike. Močno je bila razpredena mreža vohunov, brat bratu ni zaupal. V strahu pred preganjanjem so se številni zatekli v hribovske vasi in si tam ustvarili dom in družino. Odmaknjeni od središč so otroke krščevali sami, lahko so molili, v noči pred veliko nočjo so »košaro z jedili« pustili zunaj, češ da jo bo blagoslovil papež. Preživljali so se s tem, kar so pridelali na slabo rodovitni hribovski zemlji. Oblast pa je nanje pozabila. In tako je ostalo povečini do danes. V odročnih vaseh, do koder vodijo slabe makadamske ceste, ki jih že najmanjši naliv odnese, do mnogih hiš pa le gozdne in gorske pešpoti, brez osnovne infrastrukture, živi še približno 20 odstotkov albanskega prebivalstva. V njihovih domovih iz kamna in lepenke, ilovnatih tleh, črnih kuhinjah s šporgeti na drva so tako rekoč edini obiski »iz mesta« redovnice. V vaseh nad mestom Gramsh, približno 100 km južno od Tirane, revne Albance vsaj dvakrat na mesec s hrano in zdravili, predvsem pa z besedo sočutja in upanja, obiščeta usmiljenki s. Vida Gerkman in s. Mira Berisha. Z njima in Slovensko karitas smo jih v sklopu projekta MIND – Migracije. Povezanost. Razvoj. (sofinancirata ga Evropska unija in slovensko zunanje ministrstvo) oktobra obiskali in od blizu videli in slišali vzroke, zakaj je v zadnjih desetletjih že milijon in pol Albancev zapustilo domovino in odšlo v evropske države v želji po dostojnejšem življenju, hkrati pa iz prve roke izvedeti, kaj bi pomagalo tem ljudem, da ne bi zapuščali svojega doma.

Dvostranska reportaža v novi številki Družine ...

Usmiljenki s. Vida in s. Mira vsaj dvakrat na mesec obiščeta najbolj revne v hribovskih vaseh nad mestom Gramsh, ki leži približno 100 km južno od Tirane. Na pot se odpravita s "terencem", več kilometrov po makadamu, zadnji del poti, do hiš, tudi dve uri in več, pa prehodita peš.


Pri zapuščenih in od države pozabljenih Albancih sta sestri tako rekoč edini obiskovalki ...


Domačinom prineseta osnovna zdravila, previjeta rane ...


... predvsem pa jih poslušata. Sestri po hišah v hribovskih vaseh poslušata, tolažita, vlivata upanje ...


Domačinom sestri usmiljenki pripeljeta z avtom tudi hrano, dobijo jo pri albanski Karitas, nepogrešljivi donatorji so tudi Slovenska karitas in Misijonsko središče Slovenije. Ko sestri končata z obiski, ju domačini pospremijo do avta in na oslička naložijo hrano. Do hiš namreč vodijo le neprevozne steze ...


V hribovskih vaseh imajo tudi šolo, obiskuje jo 50 otrok. Večina prihaja k pouku vsak dan peš uro in več, vsak dan skoraj dve uri v službo pešači tudi ravnatelj.


Vhod v enega od treh razredov, pod rabitimi okni (država jim že dalj časa obljublja, da bo do zime, ki so v hribih precej hude, okna popravila) se pasejo konji, krave in koze.


Sestre usmiljenke v jedilnica svojega samostana v Gramshu vsak dan razdelijo 90 kosil otrokom iz najbolj revnih družin. Na kosilo pridejo po koncu pouka v šoli v mestu, dvakrat na teden imajo organizirano tudi učno pomoč. Pri kuhanju in razdeljevanju hrane in pri učni pomoči sestram pomagajo žene, vključene v projekt Z delom do dostojnega življenja, ki ga organizira Slovenska Karitas v sodelovanju s tednikom Družina.


V projekt Z delom do dostojnega življenja je vključenih 14 družin. Za pomoč sestram (med drugim so jih sestre uredile tople grede, kjer pridelujejo različno zelenjavo ...) dobijo 50 evrov mesečno in za mnoge je to, kot so povedali žene, ki so se skupaj zbrale ob priliki našega obiska - edini prihodek. Z njim plačajo šolo za otroke, saj je, kot so povedale vse po vrsti, njihova največja želja, da bi otroci prišli do izobrazbe in dela.


V samostanu sester usmiljenk v mestu Gramsch živijo širi sestre (Slovenka in tri kosovske Albanke). Mašo v kapeli ali katoliški cerkvi v mestu imajo dvakrat na teden, ko pride duhovnik iz dve uri vožnje oddaljenega mesta. Pri maši se jim pridruži od 30 do 50 domačinov.
Fotografije: Ksenja Hočevar