Na vatikanskem tiskovnem uradu so včeraj predstavili papeževo poslanico za 53. svetovni dan miru, ki ga bomo obhajali 1. januarja prihodnje leto. Naslov tokratnega sporočila svetega očeta je »Mir kot pot upanja: dialog, sprava in okoljsko spreobrnjenje«. Papež Frančišek v njem poudari, da »miru ne moremo doseči, če vanj ne upamo,« ter znova spominja, da je človek poklican k bratstvu.

Medtem ko nas upanje vodi po poti miru, pa po Frančiškovih besedah nezaupanje in strah povečujeta »krhkost odnosov in nevarnost za nasilje«. Zato sveti oče v dokumentu, ki je razdeljen na pet poglavij, vabi, da bi bili obrtniki miru, odprti za dialog brez izključevanja in manipulacij ter da bi si prizadevali za okoljsko spreobrnjenje, ki pomeni »nov pogled na življenje«.

1. Mir, pot upanja ob soočanju z ovirami in preizkušnjami

Mir je dragocena dobrina, predmet našega upanja, po katerem hrepeni vse človeštvo. Upati v mir je človeška drža, ki vsebuje bivanjsko napetost, zaradi katerega je mogoče sedanjost, tudi težavno sedanjost, živeti in sprejeti, če vodi k nekemu cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje napornost poti.

2. Mir, pot poslušanja, ki temelji na spominu, solidarnosti in bratstvu

Hibakusha, preživeli jedrskih bombardiranj Hirošime in Nagasakija, so med tistimi, ki še danes ohranjajo živ plamen skupinske zavesti s tem, da pričujejo generacijam za njimi grozo tega, kar se je zgodilo avgusta 1945, in neizrekljivo trpljenje, ki je temu sledilo … Ne moremo si dovoliti, da bi sedanji in novi rodovi izgubili spomin na to, kar se je zgodilo, spomin, ki je zagotovilo in spodbuda za izgradnjo pravičnejše in bolj bratske prihodnosti.

3. Mir, pot sprave v bratskem občestvu

Sveto pismo, še posebej preko besed prerokov, nagovarja vest posameznika in ljudstev glede zaveze Boga s človeštvom. Gre za to, da opustimo željo nadvlade nad drugimi in se naučimo gledati druge kot osebe, kot Božje otroke, kot brate … Samo z izbiro poti spoštovanja lahko prekinemo spiralo maščevanja in začnemo hoditi po poti upanja.

4. Mir, pot okoljskega spreobrnjenja

Če nas je slabo razumevanje lastnih načel kdaj privedlo v stanje, da smo opravičevali zlorabo narave ali despotsko gospodovalnost ljudi nad stvarstvom, ali pa vojne, krivico in nasilje, moramo kot verujoči priznati, da smo bili nezvesti zakladu modrosti, ki bi ga morali varovati.

5. Dosežemo toliko, kolikor upamo

Pot sprave pa zahteva potrpežljivost in zaupanje. Miru ne moremo doseči, če ne upamo. Gre predvsem za to, da verjamemo v možnost miru, da verjamemo, da ima tudi drugi isto potrebo po miru. V tem nas lahko navdihuje osvobajajoča, razsvetljujoča, zastonjska, neutrudljiva ljubezen Boga do vsakega od nas.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media