V predpustnem času skorajda ne moremo izbrati primernejšega izletniškega cilja od Slivnice, kjer so nekoč bojda domovale čarovnice. Ko so po okolici strašile spake, kakršne vidimo le še v pustnih sprevodih, je človek gotovo dvakrat premislil, preden se je zagrizel v tamkajšnja pobočja. Danes pa za vzpon na to slikovito goro, ki se dviga nad Cerknico, ne potrebujemo več posebnega poguma in to velja izkoristiti. Še zlasti v lepem vremenu, ko res ni nobene nevarnosti, da bi izza ovinka nepričakovano prifrčala kakšna zapoznela coprnica na metli.



Na Slivnico, ki leži v smeri vzhod-zahod, se bomo odpravili z njenega zahodnega konca. Pot se začne skoraj v središču Cerknice, na manjšem parkirišču za tovarno Brest, kjer se od ceste odcepi dobro uhojena steza. Ta nas že po nekaj minutah pripelje do vodnega zajetja. Za njim krenemo navkreber po čistini, ki deli na dvoje mogočen borov gozd. Sredi strmine zavijemo med drevje in nadaljujemo poševno navzgor po pobočju Gradišča, za katero je znano, da je bilo poseljeno že v prazgodovini. Ko se strmina, ki že doslej ni bila huda, povsem unese, se začne gozd razmikati. Najprej prepusti grmičevju le toliko prostora, da iztegne svoje veje nad pot, polagoma pa opazimo nad seboj čedalje več nezastrtega neba.



Preden pridemo do vznožja Debelega vrha, kjer je za nami dobra polovica poti, v daljavi že zagledamo Dom na Slivnici. A do tja bomo potrebovali še kar nekaj časa. Sedaj res hodimo po odprtem. Drevje se je umaknilo za rob in enakomerno belino le tu in tam prekinjajo posamezni brinovi grmi, ki kljubovalno pogledujejo iz snega. Zgoraj na hrbtu, kjer neovirano pometa veter, lahko opazujemo mojstrovine, nastale v preteklih dneh. Ponekod je sneg tako zglajen, da podplati v njem komajda zapustijo opazno sled, le korak stran pa se dvigajo nekajcentimetrski nanosi najrazličnejših oblik. Kot bi z letala opazovali gorsko pokrajino, ki se zdi v svoji majhnosti nekako neresnična. Malce naprej se podoba spremeni – sneg je narahlo nakodran kot droben pesek na mirnem morskem dnu. Vse počiva v tihem, skoraj brezvetrnem spokoju, le včasih komaj slišno zacingljajo ledene sveče, ki v šopih visijo z vej.



Vsaka, še tako nezahtevna gora ima dva obraza: sončno prijaznega in temačno mrkega. V slednjega sem zrl pred dnevi, ko sem v vetrovnem in oblačnem vremenu koračil v isto smer. Zanimivo se je zdaj ustavljati na istih krajih in opazovati razlike. Kako sonce in občutek prijetne toplote poživita pokrajino! Zadnjič sem v tistem mrzlem vremenu pod nekim drevesom našel poginulo ptico. V otrpli zamrznjenosti je bila tako osupljivo lepa, da kar nisem mogel odmakniti oči od nje. Danes je ni več. Morda jo je prekril sneg, ali pa jo je odnesla kakšna žival.

Potem ko smo hodili nekaj časa po ravnem, gre pot v zadnjem delu spet nekoliko navkreber. Zaradi večinoma odprtega sveta se lahko ob dobri vidljivosti do sitega naužijemo lepega razgleda. Čisto spodaj je Cerkniško polje z jezerom, velika bela planjava, ki jo na nasprotni strani omejujejo gozdnati Javorniki. Nekoliko dlje na zahodu vidimo Nanos, na jugu pa mogočni, lepo oblikovani Snežnik. Višje zajamemo s pogledom Kamniške Alpe, Karavanke in Julijce s Triglavom. Vsepovsod je tudi množica neznanih gričev, na katere morda nikoli ne bomo stopili. Po uri in pol hoje pridemo do Doma na Slivnici, ki stoji na razglednem robu tik pod vrhom, do koder je še deset minut hoje. Če pričakujemo, da bomo z vrha videli najdlje in največ, se motimo, saj je obrasel z drevjem. Ampak saj lahko med vzponom nanj kar mimogrede skrenemo s poti in pokukamo za ta ali oni rob. Povsod bomo odkrili kaj zanimivega.

Za vrnitev do izhodišča skorajda nimamo druge možnosti kakor pot, po kateri smo prišli. To sploh ni slabo, saj bomo imeli poslej pred seboj stvari, ki so nam bile prej za hrbtom. In če med vzponom nismo bili preveč pozorni, se nam morda niti ne bo zdelo, da smo tod že kdaj hodili.




CERKNICA
Naselje na severnem robu presihajočega Cerkniškega jezera je bilo prvič omenjeno že leta 1040. V Cerknici sta se med drugimi rodila skladatelj Fran Gerbič (1840–1917) in pesnik Jože Udovič (1912–1986).

Nedeljska maša v župnijski cerkvi Marijinega rojstva je ob 8., 10. in 17. uri.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Cerknica

Višinska razlika: 550 metrov

Trajanje vzpona: 1.45 h

Težavnost poti: lahka

Zemljevid: Notranjski kras

Slivniške čarovnice
Pokrajina okrog Cerknice, še zlasti pa Slivnica, je bila svoj čas na precej slabem glasu zaradi čarovnic, kar omenja tudi Janez Vajkard Valvazor v knjigi Slava vojvodine Kranjske: »Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto, kakor je popisano na svojem mestu. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precej zakurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«