Podobe krajev ne sestavljajo samo stavbe, trgi in ulice med njimi, temveč še veliko bolj okoliška pokrajina. Tako si Škofje Loke, starodavnega mesta ob sotočju Selške in Poljanske Sore, kar ne znamo predstavljati brez Lubnika – strme gore, za katero se zdi, da je zraščena s tamkajšnjim gradom, starimi hišami in novejšimi naselji. In seveda z domačini, ki jih na njenih pobočjih srečamo ob vsakem času: ob delavnikih in ob nedeljah, v poletni vročini in v visokem snegu.



Najbolj obiskana pot na Lubnik se začne v središču mesta. Če za avtobusno postajo prečkamo reko Soro, zavijemo na začetku Mestnega trga v ozko uličico s slikovitim obokom. Pod njim pridemo do vznožja Loškega gradu. Pot nas vodi mimo grajskega vhoda in naprej ob obzidju, dokler na razcepu ne krenemo čez travnata pobočja 475 metrov visokega Kranclja. Na drugi strani se spustimo do samotne kmetije, za njo pa gre kolovoz vnovič navkreber.

Kako nepredvidljiva so lahko jesenska jutra in dopoldnevi. Včasih se že zbudimo v sivkasto meglo, ki jo potem sonce tanjša in suši, dokler je povsem ne razkroji. Drugič – tako kot danes – je jutro jasno in se megla šele pozneje privali izza bogve katere vzpetine. In čeprav je njena koprena tako tanka, da se skoznjo zarisuje svetlo obrobljena krogla, ta vedno znova zbledi in izgine. Toda vseeno je sivina z vsakim metrom vzpona manj siva. Najprej postane temnikavo modra, že skoraj škrlatna, nato pa se čeznjo prelije modrina, ki naposled izgubi vse primesi.



Na vrhu strmine se pot položi in izgine med drevjem. Ko se na drugi strani spet prikaže na plano, se dotakne asfaltne ceste, ki gre do vasi Gabrovo in Breznica pod Lubnikom. Pri smernih tablah nas lesene stopničke vzporedno s cesto popeljejo strmo v breg. Tu je steza preprežena s koreninami in skalami, zato moramo biti zlasti v mokrem nekoliko bolj previdni. Ob večjem deževju so tla na nekaterih mestih blatna in posuta z listjem, pod katerim se skrivajo spolzke korenine. Čez čas se pot znova razširi. Tudi strmina se unese in potem hodimo dalj časa skoraj naravnost.

Na kraju, kjer stezo na gosto obrašča manjša skupina smrek, se nam z desne priključi pot s Starega gradu. Takoj za tem križiščem zavijemo navkreber. Gozd okrog nas se kmalu razmakne in naredi prostor travnati strmali. Z nje se odpre pogled na gozdnato kopo, ki ne more biti nič drugega kot Lubnik, vendar njenega vrha ne vidimo. Vse se koplje v soncu, po dolini pa se še podijo megle in stegujejo jezike visoko navzgor po pobočjih. Na desni se nad krošnjami dreves belijo vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Smo tik pod vasjo Gabrovo. Še kratek sprehod skozi sadovnjak in že smo pri prvih hišah.



Prav neverjetno je, česa vse se lahko naučimo od narave. Vzemimo samo barve: temna tla pod nogami, levo in desno skoraj domišljijska barvitost, zgoraj modro nebo. In nauk? Če gledamo v življenju prepogosto v tla, vidimo stvari preveč črno. Barvitost sveta nas lahko tako prevzame, da se samo še oziramo naokrog, ne vedoč, kaj bi. Nebesna modrina pa ... Ja, v življenju je modro pogledovati navzgor. Pa naj še kdo reče, da je stvarstvo stvar naključja!

V vasi zavijemo desno in se mimo žage povzpnemo na rob travnika. Tu se velja ustaviti in razgledati proti jugu, saj Polhograjskega hribovja s piramidastim Toščem z vrha ne bomo dobro videli. V gozdu krenemo spet odločneje navkreber. V nekaj minutah nas steza pripelje na širšo pot, ki se na bližnjem križišču razcepi v več smeri. Nadaljujemo naravnost. Hoja ni naporna, saj svet ne postaja le kamnit, temveč tudi čedalje bolj položen. Biti moramo le toliko pozorni, da nas kateri izmed odcepov ne zvabi na »kriva pota«. Približno pol ure hoda nad vasjo zapustimo dosedanjo pot in zavijemo v desno na ožjo stezo, vendar nas markacije z nje kmalu usmerijo na razdrapan svet. Ko stopimo na širšo pot, zavijemo desno in se v približno desetih minutah povzpnemo na vrh.



Na Lubniku stoji kar precej velik planinski dom, ki bo do konca novoletnih praznikov odprt tudi med tednom. Čeprav se vam bo v hladnem in vetrovnem vremenu najbrž mudilo pod njegovo streho, si le privoščite kratek postanek na planem. Zaradi obrobne lege je namreč Lubnik imenitno razgledišče. Na zahodu vidimo Blegoš, Ratitovec in Jelovico, zadaj pa zasnežene vrhove Julijcev, med katerimi zlahka razločimo Triglav. Obzorje na severu zapirata verigi Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Daleč na vzhodu vidimo Šmarno goro in Rašico, priljubljeni izletniški točki Ljubljančanov. Prav pred nami je na drugi strani doline Križna gora in daleč za njo Sv. Jošt nad Kranjem. Mogočna cerkev sredi gozda, desno v smeri proti Kranju, pa je znamenita cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Z vrha vidimo še številne druge kraje, ki nam jih pomaga prepoznati okrogla plošča z vrisanimi smermi in imeni.

Do izhodišča se lahko vrnemo po poti, po kateri smo prišli. Lahko pa si privoščimo tudi spremembo in na začetku vasi Gabrovo zavijemo na levo. Na smerni tabli sicer piše, da bomo tod prišli v škofjeloško naselje Podlubnik, vendar bomo sredi pobočja našli tudi odcep proti središču mesta. Steza, ki utegne biti precej blatna, nas v pol ure pripelje do Selške Sore. Prav toliko časa potem deloma ob vodi in deloma po ulicah hodimo še do središča Škofje Loke.


OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Škofja Loka

Višinska razlika: 680 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri (do vasi Gabrovo 1 ura)

Težavnost: pot je lahka

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki je maša vsako nedeljo ob 6.30, 8.00, 9.00 in 10.30., v kapucinski cerkvi sv. Ane pa ob 8. in 11. uri.