Doma je bila v kraju Thouars (severozahodna Francija). Rodila se je okoli leta 1427 v grofovski družini Enceni. Politični razlogi so navedli očeta, da jo je komaj štiriletno (med plemiškimi družinami ni bilo tiste čase to nič posebnega) obljubil v zakon Petru, drugorojencu vojvoda Janeza V. iz Bretanje. Frančiška je otroška in mladostna leta preživljala pri materi bodočega zaročenca Ivani, sestri francoskega kralja Karla VII. Ta žena je bila pobožna in močno pod vplivom duhovnosti, ki jo je v svojih pridigah razlagal sv. Vincenc Fererski.

Leta 1442 se je poročila s Petrom, ki je leta 1450 postal bretanonski vojvoda. Dežela, takrat še samostojna, je doživljala ugoden gospodarski razvoj zaradi pomorstva in tekstilne industrije. Frančiška pa v zakonu ni bila srečna – zaradi težavnega in neuravnovešenega moževega značaja. Kljub temu je zaradi modrega ravnanja ostala pri podložnikih v lepem spominu.

Pri svojih tridesetih letih je ostala vdova brez otrok. Oče in celo francoski kralj Ludvik XI. sta jo zelo nagovarjala k novi poroki, toda ona se je bolj usmerila v duhovno življenje. Najprej je kratko dobo preživela v samostanu klaris v mestu Nantes. Ko se pa je srečala z vrhovnim predstojnikom reda karmeličanov, Sorethom, se je navdušila za karmeličansko duhovnost. Priorju Sorethu je dala gmotna sredstva, da je lahko leta 1460 ustanovil prvi samostan karmeličank v Franciji v kraju Bondon. Čez štiri leta je sama oblekla redovno obleko in prevzela ime Frančiška, ponižna dekla Jezusa Kristusa. Leta 1476 je ustanovila še drugi ženski karmeličanski samostan v mestu Nantes, v katerem je 4. novembra 1485 umrla.

Njej pripisujejo zbirko Spodbud, ki jih je govorila sosestram v letih 1480–1483. V njih je močno poudarjala potrebo po pokorščini, uboštvu, molku. V svojih dveh samostanih je uvedla kar najstrožjo klavzuro, za katere spolnjevanje so se morale sestre posebej zaobljubiti. Navade v njenih samostanih so močno vplivale na pravila francoskih karmeličank. Zato so Frančiško pozneje razglasili za ustanoviteljico karmeličank v Franciji.

Pokopali so jo v Nantesu. Revolucionarji so leta 1793 grob oskrunili. Kot svetnico so jo častili že prej, uradno pa je njeno češčenje priznal blaženi Pij IX. na praznik karmelske Matere Božje leta 1863. Navadno jo slikajo s križem v roki in s hermelinom vrh karmeličanske obleke, da s tem zaznamujejo njeno knežje dostojanstvo.

Goduje 5. novembra.