Celjska škofija odpira in ji želi odpreti – kakor doslej že ljubljanska, novomeška in koprska (nad)škofija – vrata na stežaj. Potrebujemo tega obiskovalca, tega gosta. Naši domovi, naše skupnosti, naše družine so prevečkrat samo kraji bežnih srečanj, kjer se z drugimi srečujemo samo »na pol«. Zdi se nam, da nas nihče povsem ne sprejme, ne razume, da bi delil z nami naše tegobe. Zdaj prihaja tista, ki je znala in zmogla sprejeti Boga, ki je v njej našel varno zatočišče in zavetje in kjer je bil razumljen – v vsej svoji neskončnosti njegovega mišljenja in delovanja. Bil je sprejet in ne zlorabljen; razumljen in ne odbit; bil je sprejet in v njej – ter po njej – je mogel razviti in udejanjiti vso polnost svojih božanskih in človeških zmožnosti. Po njej je zaživel in živel kakor Bog in kakor človek v polnosti. Kako bi ne zmogla ona, ki je sprejela Boga, ne sprejeti človeka, ki je vendar končen in omejen? Kako bi ne znala ona, ki je sprejela Boga, priti naproti človeku, ki se »koplje« v svoji kratko- in ozkoglednosti ter tolikokrat ne ve »ne kod ne kam«; in kako bi ne hotela ona, ki je sprejela Boga, ne sprejeti Božje podobe, ki je v človeku, Boga v človeku in človeka v Bogu – človeka torej, ki je tolikokrat in tako hudo prizadet, »udarjen« in »zmaličen«, ker je Očetovo podobo v sebi ranil, prizadel in ji povzročil neštete bolečine – saj vsi vemo, da je in bo na veke Mati usmiljenja, enakega rodu z nami, in si želi samo to, da bi, kakor je bila povišana ona, bil povišan tudi vsak človek ki pride in se zateče k njej, kajti ona je pomočnica Zveličarja in sodelavka pri njegovem odreševanju ljudi za nesmrtno slavo v večnosti?

Prihaja pod geslom »okno upanja«. Človek namreč je prevečkrat, in tudi tako močno, zaprl vrata Bogu, ki hoče stopiti k njemu, ga nagovoriti in mu podeliti delež pri njegovem življenju. Potem, ko so mu zaprta vrata, Bog išče in išče, da bi (človeka) vseeno osrečil. Tako nam je – v skoraj neprodušno zaprti hiši človeštva, ki je živelo v začetku 20. stoletja –, nam in njemu (takratnemu človeštvu pa tudi nam, ki smo njegovi potomci), po znanih dogodkih v Fatimi odprl »okno upanja«. To »okno upanja« pa je Marija, ki ponovno prihaja, znova in znova, tako in drugače: sedaj tudi tako, da nas bo obiskala, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja« (papež Benedikt XVI., 11. maja 2011 v Fatimi). Ob tem obisku se nam ponuja upanje, ki je resnično, zanesljivo, na katerega se lahko povsem zanesemo. V današnji množici malikov, ki človeka onesrečujejo, ker mu ponujajo lažno in varljivo upanje, nakar ga razočarajo in pustijo praznega, zmedenega in tavajočega, nam Marija ponovno ponuja svojega Sina, kakor ga vidi Cerkev. Tistega pravega, ki je luč človeštva, središče zgodovine, luč, ki sveti v temi tudi vsakega človeka. V njem najde vsak, ki ga sprejme, svojo pravo prihodnost, svojo resnično sedanjost in – v vsem tem – tudi samega sebe. Je Sin, ki po svoji besedi in Duhu oživlja in tiste, ki so mrtvi, vrača v življenje (prim. Jn 6,63).

Prihaja, da bi človeka »soočila« z Božjim usmiljenjem. Preveč je namreč zamer, preveč neodpuščanja; vse preveč je zapiranja človeka, skupin in družin v svoj svet; preveč je nezaceljenih ran, ki skelijo in človeka hromijo v zaupanju; preveč je nezaupanja v odnosih; preveč nezvestobe, zaradi katere ljudje, mladi in stari, bogati in revni, trpijo; preveč nehvaležnosti, npr. mlajših do starejših; preveč je prepadov, npr. med generacijami; preveč odtujevanja od drugih, od problemov, od križev – in navsezadnje tudi od samega sebe … Te rane, te bolečine, te neurejenosti more pozdraviti samo Bog – po človeku, ki se mu odpre. Človek rabi Božje usmiljenje, da bi preživel!

Prihaja končno tudi zato, da bi človeka »soočila tudi s samim seboj«. Tudi on (človek), če hoče preživeti, potrebuje ne le, da prejema odpuščanje, ampak tudi da odpušča. Prihaja torej, da bi ga naučila, usposobila in izobrazila v odpuščanju. Pravijo, da narava ne odpušča nikdar, človek včasih, Bog pa vedno. Tudi človek, če hoče biti človek, mora slediti Boga v odpuščanju – samo tako bo svoboden, velik in močan. Kdor hoče biti do kraja pravičen, ponavadi konča v veliki krivici; samo odpuščanje po vzoru Jezusovega nebeškega Očeta, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,45), ki torej daje dobro hudobnim in dobrim in dela dobro pravičnim in krivičnim, nas more obvarovati, da ne zdrsnemo v krivičnost, oz. vsaj, da bi vanjo zašli čim manj krat in čim manj. Samo, če bomo usmiljeni in če bomo odpuščali, bomo mogli usmiljenje in odpuščanje tudi prejeti. Samo tako pa bomo zmožni pripravljati pot »civilizaciji ljubezni«, bratski solidarnosti in resničnemu miru: med ljudmi, med narodi, med skupinami, med družinami in rodovi. Tako bomo zmogli sodelovati z Bogom, ki vse dela čudovito in bomo graditelji civilizacije, ne pa rušitelji miru oz. uničevalci stvarstva.

Možno je, da se razpored na posameznih krajih še dopolni, zato je dobro, da se pred obiskom Marije iz Fatime – glede poznavanja natančnega in natančnejšega razporeda – pozanimate še po domačih krajih, župnijah in skupnostih.

Robert Smodiš – animator celjske škofije pri Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Papež Frančišek se poklanja in časti fatimsko Devico
vir: svetovni splet

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805

Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Darujte zdaj!