Knjiga pripoveduje resnično zgodbo o ugrabitvi in umoru 25-letnega Hrvata Stjepana Crnogorca, ki ga je slovenska Udba ugrabila julija 1972 v Salzburgu, nato skrivno pripeljala v Ljubljano, kjer je kmalu nato za njim izginila vsaka sled.

Delo obsega 192 strani, od tega 52 strani faksimilov dokumentov in fotografij. Pri pisanju knjige so bili uporabljeni arhivski, medijski in drugi viri.

Ugrabljeni Stjepan Crnogorac je bil na neznanem kraju, neznanega dne, na neznan način in od neznanih oseb zahrbtno umorjen ter na neznanem kraju pokopan. Glede neznanega kraja je največja verjetnost, da je bil umorjen nekje v Sloveniji, saj so ga sem hodili zasliševat iz Beograda in Doboja. Glede neznanega dne menim, da potem, ko so ga temeljito izprašali, in potem, ko so uničili devetnajsterico feniksovcev (za večino od njih tudi ne vemo, kdaj natančno so bili umorjeni), niso imeli udbovci nobenega razloga več, da bi ga še ohranjali pri življenju. Zato ne verjamem, da je Crnogorac še dolgo živel. Vsekakor je bil umorjen pred septembrskim sestankom predsedstva SFRJ (leta 1972), ko je Tito, dejal: „Tisti, ki so mrtvi, so mrtvi, in tistim, ki so ostali živi, bomo sodili, kakor je potrebno, in ve se, kakšen mora biti rezultat tega.“ Glede neznanega načina umora se lahko samo vprašamo, ali so mu povedali, da ga bodo umorili, ali pa so to naredili zahrbtno in tako, da se Stjepan ni zavedal, kaj ga bo doletelo. O sami konkretni izvedbi zunajsodne udbovske eksekucije pa ne bi rad špekuliral, naj to povedo tisti slovenski udbovci oz. udbovski funkcionarji, ki so še živi in to vedo. Pri tem mislim predvsem na Borisa Mužica, Marjana Orožna in Silva Gorenca. Isto pa velja tudi za ugotovitev kraja, kjer ležijo Stjepanovi posmrtni ostanki.