Homerske himne so sklop triintridesetih pesnitev religiozne vsebine, posvečenih različnim bogovom Olimpa. Ohranjeni fragmenti obsegajo od treh do več kot petsto vrstic. Sestavljene so v epskem metrumu in jeziku, ki spominjata na Homerjevega, zato so jih tradicionalno imenovali »homerske«, vendar veljajo danes za dela različnih anonimnih avtorjev.

Večji del jih je nastal že v 7. in 6. stoletju pr. Kr., kar jih umešča med najstarejše spomenike starogrške književnosti, nekaj jih je helenističnih, himna Aresu pa je najverjetneje nastala šele v rimskem obdobju. Daljše in pomembnejše himne (Demetri, Hermesu, Apolonu in Afroditi) so sestavljene iz invokacije, pohvale boga in narativnega dela, ki upesnjuje epizode iz življenja boga, krajše pa so pogosto zgolj invokacija sama in so kot take morda zapis ustaljenih uvodnih vzorcev, na katere so se opirali rapsodi ob recitacijah epike.

Homerske himne so za sodobnega bralca – poleg izjemne literarne vrednosti – dragocen vir znanja o grškem mitološkem izročilu in o njegovi povezavi z nekaterimi kulti in rituali. Napisane so v umetelnem jeziku in mestoma prehajajo tudi na področje komičnega. Prevod Homerskih himen slovenskemu bralcu prvič omogoča dostop do tega temeljnega dela starogrške književnosti v celoti.

Pester začetek leta založbe Družina

Kaj ima Homer s Homerskimi himnami?

Knjižni sejem: Brane Senegačnik s prevajalci predstavil zbirko antičnih pesmi.