Apostol Peter je priporočal prvim kristjanom, naj bodo sredi poganskega sveta vselej pripravljeni dati odgovor vsakomur, ki jih sprašuje za razlog upanja, ki je v njih (prim. 1 Pt 3,15). Profesor Rebula od leta 1998 iz tedna v teden v Družini izpolnjuje to priporočilo prvaka apostolov. V rubriki Credo z bleščečo besedo in s hrabrostjo misli odgovarja na vprašanja, zakaj veruje v Boga, ki se je razodel v Jezusu Kristusu in ga oznanja Cerkev. In to na način in na intelektualni ravni, ki presega marsikaj, kar smo imeli doslej na Slovenskem in – menim – marsikje po svetu. Alojz Rebula je namreč čarodej besede in vitez misli kot malokdo. Ne pretiravam, če ga primerjam s klasičnim francoskim mislecem iz 17. stoletja Blaisom Pascalom: ista globina razmišljanja, ista genialna pronicljivost uvidov, isti izzivalni prikaz krščanskega paradoksa, isti smisel za misterij bivanja, isto trezno, da ne rečem tragično občutje človekove usode na svetu, ista odprtost v neskončno, isto hrepenenje po večnosti. Po svoji intelektualni naravnanosti se Rebula vključuje v tisti žlahtni miselni tok, ki gre od Platona prek Avguština in Bonaventure do Newmana in Guardinija. Poleg zahtevnega razuma pri njem vselej spregovori tudi srce. Takega besednika nam je Bog v svoji milosti naklonil za ta bedni čas plahega razuma in omahljivih src...