Eno najstarejših župnij v Sloveniji odlikujejo bogata, tisočletna zgodovina, tradicija in močna skupnost.

Foto: Tatjana Splichal

»Vsak duhovnik želi za župnijo narediti najboljše in ko prideš na novo med ljudi, je potrebno zavedanje, da nisi prvi, temveč prihajaš, da nadaljuješ delo svojega predhodnika,« poudarja Alojz Snoj, ko se spominja avgusta 2000, ko je nastopil službo v župniji Stara Loka. V župniji z močno tradicijo in zgodovino, na kateri so župljani zelo ponosni in do njiju tudi zahtevni, so te besede še izrazitejšega pomena.

Župnija s tisočletno zgodovino

Stara Loka je ena najstarejših župnij v Sloveniji. Njena tisočletna zgodovina, ki je tudi popisana v župnijski kroniki, se začenja že vsaj leta 973, ko je bilo ozemlje dano freisinškemu škofu Abrahamu. Eni najmogočnejših prafar na Slovenskem so nekoč pripadale vse cerkve nekdanjega freisinškega loškega gospostva; kasnejše župnije iz Škofje Loke, Selške in Poljanske doline ter Sorškega polja vse do Kranja so jo imele še do nedavna za svojo »mater Faro«, zato se je tudi za Staro Loko ohranilo ime Fara.


Bogastvo organistov (z leve): Jure Rihtaršič, Klemen Karlin, Jakob Habicht, prof. Andrej Misson (dolgoletni redni organist župnijskega zbora), Ambrož Demšar (organist otroškega zbora) in Gregor Voje. / MARJAN DEBLJA

Župnija ima razumljivo dolgo in bogato cerkveno zgodovino, po izročilu naj bi tam obstajala cerkev že v prvih stoletjih po Kristusu, listina iz leta 1074 pa govori o več cerkvah v Loki. Naj kot zanimivost omenimo, da bi temu v prid lahko celo govorili Brižinski spomeniki, ki so jih našli v popotnem obredniku škofa Abrahama (975–994).

Kot prafara je delovala do leta 1803, ko je bil sprejet zakon o sekularizaciji in se je razdrobila na dvajset župnij. Današnja župnija z župnijsko cerkvijo sv. Jurija, blagoslovljeno leta 1865, obsega deset naselji in pet podružnic: najvišje ležeča Križna gora, najbolj oddaljena Planica, Pevno, staro romarsko središče Crngrob in Papirnica s komaj enajst let staro kapelico, ki jo je dal postaviti domačin Janko Žagar, ki je večino svojega duhovniškega življenja preživel v Avstriji. Duhovno življenje na podružnicah je bogato, kot pravi župnik, imajo na vsaki mašo vsaj štirikrat na leto, marsikje celo večkrat, posebno v Crngrobu.

Vsako leto 7-dnevno češčenje

Pestro je tudi duhovno življenje v župnijski cerkvi. Že dvajset let imajo vsak teden urno češčenje Najsvetejšega, vse od leta 2004 mesečno obhajajo 24-urno češčenje (oz. zadnja leta 14-urno) ter enkrat letno 7-dnevno češčenje Presvetega Rešnjega telesa.


Otroci Vrtca Sončni žarek vsako leto pripravijo več prireditev, med drugim staršem in drugim obiskovalcem božične praznike polepšajo z božičnico./ JANEZ SNOJ

Svojevrstna znamenitost so kvatrne nedelje, ko obhajajo mašo za vse pokojne po molitvenih namenih, molijo litanije, župnik pa blagoslovi vse grobove. »To je že dolga tradicija, ki je sam pred tem nisem poznal. Ko bi morali prvič obhajati kvatrno nedeljo, so me župljani spraševali, zakaj zdaj tega ni,« o navezanosti faranov na tradicijo pove župnik Alojz.

Hkrati doda, da so ob ohranjanju starega odprti za sprejemanje novega. Tako so tudi izprosili, da bi nadaljevali s silvestrskim romanjem v Crngrob, ki ga je v svojem zadnjem letu na župniji ob prelomu tisočletja prvič vodil Snojev predhodnik Andrej Glavan. Zdaj že dvajset let na starega leta dan zvečer peš, z baklami in lučkami iz Stare Loke poromajo v Crngrob, kjer ob 23. uri obhajajo mašo in ob polnoči skupaj zunaj pričakajo novo leto. »Vsako leto se zbere okoli 600 ljudi, zahvalimo se za lepe dogodke v preteklem letu in prosimo blagoslova za novo leto,« pripoveduje Snoj.

Več o duhovnem in tudi kulturnem utripu župnije si preberite v novi številki Družine.

Foto: Tatjana Splichal, arhiv župnije