Jože Pacek je župnik v Čatežu ob Savi od leta 1974. O župniji, o svojem življenju in duhovništvu je napisal vrsto knjig. Del spominov je zaupal tudi Družini.

V daljših spominih, objavljamo jih v priponki, je opisal tudi svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo v Čatežu ob Savi. Takole je napisal:

Verjetno se kdo sprašuje o vzroku za moje dolgo bivanje na Čatežu. To se pogosto tudi sam sprašujem. Nikoli se nisem mislil, da bi svoje duhovniško življenje preživel na eni župniji. Slovenija je tako lepa in velika, da bi bilo zelo narobe, če bi se zavezal samo enemu kraju.




Jože Pacek

Čateške župnije si nisem sam izbral

Povedati moram, da si čateške župnije nisem sam izbral. Po treh letih kaplanovanja na Vrhniki sem prejel dekret od nadškofa Jožeta Pogačnika, ki mi je napisal suhoparni vrstici: »Komisija za premestitve vas je določila za župnijskega upravitelja na župnijo Čatež ob Savi. Prosim, da to potrdite.«

Takšni so bili tedaj dekreti. Nobenih pogovorov in nobenih poizvedovanj. To sem sprejel v duhu pokorščine in poslušnosti. V srcu sem namreč sklenil, da bom čez deset let ali še prej zaprosil za premestitev. Bil sem že vesel dejstva, da sem lahko duhovnik. V tistem času bi sprejel vsako, tudi najslabšo župnijo, če takšna župnija sploh obstaja.

Župnijo sem takoj vzljubil

Takrat je župnija Čatež ob Savi spadala še pod ljubljansko nadškofijo. V očeh duhovnikov ni bila posebno zaželena. Nahajala se je na robu škofije. Veljala je za majhno in ubožno. Mladi duhovniki so si želeli mestnih župnij.

Zanimivo je že dejstvo, ki mi ga je takrat povedala moja mama. Znanka jo je vprašala: »Kaj pa je tvoj sin naredil, da so ga dali na tako slabo župnijo, kot je Čatež? Ali ne veš, da je Čatež veljal za kazensko župnijo, da so bili tja poslani duhovniki, ki so se hudo pregrešili?« Sam sem se seveda požvižgal na take govorice. Župnijo sem takoj vzljubil. Kraj je lep. Ljudje pa so tu takšni kot povsod drugod.

Že ob sprejemu župnije sem bil trdno odločen, da bom na župniji ostal samo deset let. Škof bo videl moje delo in se bo potem sam odločil ali me povabil, da se umaknem na kakšno drugo župnijo. Takrat bi vse to z lahkoto sprejel.

Kratkost ali dolgost župnikovanja

Slišal sem, kako je bil na škofijo povabljen ta ali oni duhovnik in škof mu je ponudil boljšo župnijo. Tako so nekateri kar lepo napredovali v svoji duhovniški karieri. Spet so se našli drugi, ki jim je bila župnija premajhna ali premalo donosna. Zato so želeli premestitev. Škof je zaradi ljubega miru ustregel njihovi želji.

Spoznal sem duhovnike, ki so se sporekli s farani. Ko so razmere postale neznosne, so bili prisiljeni zapustiti župnijo. Tako je bila premestitev edina rešitev. Eni so že po naravi bolj nemirni in si želijo premestitve. Tako so obstajali duhovniki, ki sploh niso pospravili svoje prtljage, ker so predpostavljali, da bodo kmalu odšli drugam.

Nikoli mi ni noben škof ponujal druge župnije

Bili pa so med duhovniki tudi takšni, ki so bili radi na župniji. Zato so se dali na razpolago škofu za župnijo, ki pa je morda potrebovala ravno njih. Takšne duhovnike sem vedno spoštoval. Meni ni nikoli noben škof ponujal župnije ali mi rekel, da naj bi šel iz župnije. Iskreno lahko povem, da se nisem nikoli nobenemu škofu upiral ali uveljavljal svojo voljo.


Čatež ob Savi

Z menoj je bila moja mama, ki je imela težko zgodovino. Imela je samo mene. Poprej je živela na domačiji svojega očeta. Na Čatežu je bila rada. Po srcu je bila kmetica, ljubila je naravo. Tukaj je imela poleg njive še vrt, rože in kokoši. Poleg tega pa je župnija Čatež še blizu njenega domačega kraja. Nekoč sem ji dejal, da bi bilo dobro, če bi se po tolikih letih preselila na kakšno drugo župnijo. Rekla mi je: »Ti lahko greš. Jaz sem stara in bolehna. Pošlji me v dom za ostarele.« Seveda tega nisem mogel narediti. Preveč je pretrpela zame. Vest bi me pekla vse življenje, če bi to storil.

Pognal sem korenine v tem kraju

Tako sem ostal na župniji. V tem času sem pognal korenine v tem kraju. Navezal sem se tudi na ljudi, zato bi mi bilo težko na stara leta oditi drugam. Za upravljanje večje župnije nisem več sposoben, ne želim pa si, da bi bil kakšnemu duhovniku v napoto. Starega duhovnika si ne želijo ne farani in ne mlajši duhovniki. Morda pa le velja za starega duhovnika rek, ki sem ga slišal: star pes, star stric in star duhovnik so ljudem v napoto.

Ob župnišču smo zgradili župnijski dom. Vanj sem vložil vse svoje in mamine prihranke. V njem so učilnice in tudi stanovanje za upokojenega duhovnika. Tako bi se lahko umaknil vanj, če bi se s tem strinjal škof, novi župnik in seveda farani.

Najbolje je, da staro omaro pustite na miru

Moj prednik na župniji je bil Miha Kmet. Tudi on je bil veliko let čateški župnik. Ko je začel bolehati, so na škofiji želeli, da bi se umaknil iz župnije.

Moj rektor v bogoslovju, dr. Janez Oražem, mi je povedal, kako je nekajkrat bil poslan na pomoč ostarelemu duhovniku na Čatež tudi s tem namenom, da bi mu svetoval, naj se iz župnije umakne. Stari župnik je bil še toliko pri pameti, da je ugotovil, kam pes taco moli. Rekel mu je: »Na škofiji pa le povej, da sta si stara omara in star duhovnik podobna. Če se staro omaro premika, se kaj hitro zlomi ta ali ona noga in odleti kakšna deska. Zato je najbolje, da jo pustite na miru. Isto se lahko zgodi s starim duhovnikom. To povejte na škofiji, da me naj pustijo na miru.«

Premestitve imajo dobro in slabo plat

V pomoč mu je bil poslan mlajši duhovnik, gospod Ladislav Tomazin, ki je sprejel v oskrbo njega, njegovo gospodinjo Ančko in še deklo Katro. Sobivanje je bilo lepo, čeprav pravijo, da se dva petelina na istem gnoju težko prenašata.

S premestitvami imajo škofje vedno težave. Neki duhovnik je dejal, da želi že zato ostati na župniji, da ne bi vznemirjal in žalostil škofa.

Premestitve imajo dobro in slabo plat. Prinašajo pravi blagoslov ali pa grenkobo. Uspešno lahko deluje na župniji samo duhovnik, ki je svoboden, ljubljen in sprejet od svojih faranov. Zagrenjen duhovnik pa je nesreča za župnijo in škofijo.

Pacek, Jože Pacek, župnik na Čatežu ob Savi.docx

Preberite tudi:

Knjiga zlatomašnika Jožeta Packa