Florijan Božnar se je rodil leta 1942 na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem. Očeta so mu ubili med povojnimi pomori. Bil je župnik na Vrhu - Sv. Treh Kraljih, na Vrhniki, v Metliki, Dobrniču, zdaj je v Selih pri Šumberku. V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo.

Takole je napisal.

Duhovnik na prvi župniji v Žireh

Novo mašo sem imel v svoji rojstni župniji na Črnem Vrhu 12. julija 1970. Bila je lepa sončna nedelja. Veliko ljudi je prišlo tudi iz sosednjih župnij. Pridigal je častni kanonik Melhior Golob, moj duhovni oče, ki je bil takrat župnik pri Sv. Petru v Ljubljani. Moje novomašno geslo je bilo: Slavil te bom Gospod, z vsem srcem. In prav za to sem se vedno trudil.

Florijan Božnar

Zelo rad sem imel slovesne maše s kajenjem, lepim petjem, veliko ministrantov itd. To je bilo mogoče na prvi župniji v Žireh in potem na Vrhniki, ko sem imel vsako leto diakona. Na majhni župniji je vse bolj skromno, seveda pa nič manj pobožno in prisrčno. V lepem spominu so mi zlasti prva obhajila, birme, nove maše, razni jubileji – duhovniški, zakonski in drugi. Tudi misijoni, žegnanja po podružnicah, pa mnoge druge slovesnosti.

Doživel sem veliko lepih trenutkov

V petdesetletnem obdobju se je seveda nabralo veliko dogodkov, ki bi bili vredni omembe, vendar marsikaj gre v pozabo. Življenje se tako hitro odvija, da je težko vsemu slediti. Doživel sem veliko lepih trenutkov, pa tudi preizkušenj in trpljenja ni manjkalo.

Z oblastjo nisem imel posebnih težav, če odmislim prvih deset let duhovniške službe, ko sem bil pogosto klican na orožne vaje. Dobro se spominjam prvega trka s policijo. Bilo je na prvi sveti večer v Žireh. Takrat je bilo zvonjenje ponoči strogo prepovedano.

Po zvonjenju k polnočnici me je pričakal miličnik

Kot mlad kaplan sem vprašal župnika, če smem z velikim zvonom zvoniti ob 23.00 uri za polnočnico. Župnik je dovolil, vendar boš sam odgovoren. Takrat se je zvonilo še ročno. Korajžno sem zvonil več kot pet minut z velikim zvonom. Ko sem prišel iz cerkve, me je pred cerkvenimi vrati ustavil miličnik in me vprašal, če sem jaz zvonil. Pritrdil sem mu, pa me je vprašal, zakaj sem zvonil, ali ne vem, da je to ponoči prepovedano. Odgovoril sem mu, da vem, vendar sem zvonil zato, ker bo čez eno uro polnočnica. Vidite, da nisem nikogar motil, saj so vsa okna v hišah razsvetljena, vsi ljudje čakajo na polnočnico. Popisal me je in zagotovil, da me bo dal sodniku za prekrške.

Ob polnoči je bila velika žirovska cerkev nabito polna. Vsem sem slovesno oznanil, kaj se mi je zgodilo ob 11. uri. Verniki so bili ogorčeni in so nekateri možje zjutraj šli na policijo in zagrozili, da bodo tistega policaja pretepli, če me bo res predal sodišču. Takrat se ni nič zgodilo. Res pa je, da se je moral župnik večkrat zagovarjati zaradi predolgega zvonjenja zlasti mrličem, dovoljeno je bilo namreč samo tri minute.

Biti dober duhovnik je bilo vedno težko

Duhovništvo mi pomeni vse. Kljub mojim napakam, slabostim in grešnostim, ki se jih močno zavedam, sem srečen duhovnik. Dobrega Boga vsak dan prosim, naj potrpi z menoj, naj mi bo usmiljen sodnik.

Sela pri Šumberku, župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika.

Priznam, da mi je za marsikateri korak v življenju močno žal, vendar tega ne morem spremeniti. Biti duhovnik je res lepo, biti dober duhovnik pa je bilo vedno težko, posebno pa v sedanjem času, ki je tako nenaklonjen katoliški Cerkvi.

Kako v današnjem času ohraniti vero, vez z Bogom? Prepričan sem, da samo z redno in veliko molitve. Molitev nam utrjuje zaupanje v Boga, drugače bi zaradi svojih slabosti in padcev že zdavnaj obupal.

Molitev – pogovor z Bogom je izraz naše ljubezni do Boga in do ljudi, za katere prosimo Božjega usmiljenja. Kdor neha moliti, bo izgubil vero in smisel biti duhovnik. Treba je vsak dan moliti za vztrajnost in stanovitnost ter si tako zagotoviti Božji blagoslov.

Več v priponki.

Božnar, Florijan Božnar, Sela pri Šumberku, spomini.doc