Anton Lavrič

Lazarist Anton Lavrič se je rodil leta 1932 v Loškem Potoku. Trikrat so ga poslali v Beograd, bil je misijonar na Krasu in širše na Primorskem, zdaj je že vrsto let v Celju, na Jožefov hribu.

V krajših spominih, objavljamo jih v priponki, je Anton Lavrič opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo. Objavljamo odlomek.

Moji začetki: rojstvo, kraj, družina, mladost

Na svet mi je bilo dano priti v prvih urah novega leta 1932 v Loškem Potoku, tam med Dolenjsko, Notranjsko in Hrvaško. Naslednjega dne sem pri krstu postal še Božji otrok. Odraščal sem v verni kmečki družini z osmimi člani: oče in mati, dve teti, dve sestri in brat.

Molitev in nedeljska maša je bilo nekaj samo po sebi umevnega. Nepozabni so božični večeri, velikonočne procesije, romanja k Mariji vnebovzeti na Novi Štifti. Doma smo se učili, kaj smemo in česa ne, kaj je prav in kaj ni; na vasi pa otroških iger, njenih veščin in pravil.

Ob koncu vojne se je zgodila »osvoboditev«

Prišla so leta druge svetovne vojne. V župniji smo dobili novega kaplana, patra iz Nove Štifte. Otroci smo ga vzljubili. Skupina nas treh ministrantov se je rada vrtela v njegovi bližini. Tako se je v nas budila želja, da bi enkrat tudi mi postali mašniki. S tem namenom smo se skupaj s patrom sredi zime in vojne vihre podali na pot; bilo je v prvih dneh leta 1944. V Ljubljani so nas lazaristi sprejeli v Dijaški dom in nam omogočili šolanje na klasični gimnaziji.


Loški Potok. Foto: Ivo Žajdela

Ob koncu vojne se je zgodila »osvoboditev«. Novi oblastniki so se šli revolucijo in tako povzročili, da se je po nekaj letih vse to razšlo. Vrnil sem se domov.

Po očetovi smrti kmet, delal na občini – in srečal župnika

Poprijel sem za kmečko delo in po nekaj letih odšel na služenje vojaškega roka. V tem času se je oče v gozdu smrtno ponesrečil in po vrnitvi sem se kot najstarejši še bolj posvetil delu na kmetiji. Druščino sem našel v domačem Kulturno umetniškem društvu. Veliko smo nastopali na odrih ob raznih predstavah in proslavah, vključil sem se v cerkveni pevski zbor, potem še v moški; radi smo se družili in si ob petju in vinu marsikaj povedali.

Sprejel sem še službo na občini, najprej v domačem kraju, potem pa v bližnji Sodražici, kamor sem se vsak dan vozil z avtobusom. Ko sem nekega vročega popoldneva čakal na avtobus proti domu, je izstopil iz njega domači župnik in me med kratkim postankom povabil v bližnjo gostilno. Ko sva stala ob pultu, me je bistro pogledal, potem pa, kot strela iz jasnega, vprašal: »Ti, ali ne bi šel v lemenat«?

S sošolci pri petnajstih, jaz pa pri tridesetih letih

Tako se je tega dne Gospod milostno ozrl name ter mi dal čutiti, da za tisto besedo v gostilni stoji On in da me kliče na pot ... Prišlo je do srečanja s škofom Vovkom, in ko sem mu omenil, da sem bil že kot dijak pri lazaristih, me je napotil k njim, češ, da so tudi oni začeli sprejemati kandidate nekje v okolici Zagreba.

Beograd, cerkev sv. Cirila in Metoda

Tako sem ponovno pristal pri lazaristih in začel s cerkveno gimnazijo v Zagrebu s sošolci pri petnajstih, jaz pa pri tridesetih letih in ujeli smo se. Po letu dni sem bil že zrel za sprejem v našo Misijonsko družbo, po končani gimnaziji pa sem se pridružil našim bogoslovcem v Sloveniji. Bil je čas, ko je prenovitveni duh koncila že vel med nami in našimi predavatelji. Učilnice na fakulteti so bile polne mladih, v prihodnost zazrtih bogoslovcev.

Končno sem po petih letih dočakal dan duhovniškega posvečenje v ljubljanski stolnici. Tega dne sem v sebi močno občutil, da sem postavljen v nekaj novega; v nekaj, kar doslej nisem bil, zdaj pa sem; duhovnik med duhovniki; posvečen v mašnika za službo pri oltarju; da je za vsem tem milost našega Gospoda, za njo pa tudi vera in molitev moje mame.

Več v priponki.

Lavrič, Anton Lavrič CM, Celje, spomini.doc