Dr. Alojzij Slavko Snoj

Dr. Alojzij Slavko Snoj je zaslužni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani in njen štiriletni dekan ter vicepostulator postopka za beatifikacijo in kanonizacijo Božjega služabnika Andreja Majcna.

V spominih, objavljamo jih v priponki, je opisal svojo dolgoletno duhovniško poslanstvo v Čatežu ob Savi. Med drugim je napisal.

»Ja kaj bi pa potem rad bil?« – »Vaški župnik!«

Pred vstopom v salezijanski noviciat na Reki (leto priprave na redovniško življenje) me je častitljivi ravnatelj Jožef Tkalec vprašal kot šestnajstletnika za vzgibe, ki me navdihujejo za duhovniški poklic. Rad bi mi pomagal, pa ni začel na pravem koncu: študij teologije, poučevanje ...; za nobenega nisem pokazal posebnega veselja, pa celo ne za delo z mladino. »Ja kaj bi pa potem rad bil?« – »Vaški župnik!« sem brez obotavljanja dahnil. »Tudi take potrebujemo,« je prav tako odločno pritrdil modri mož. In bil sem sprejet ... in postal tudi župnik, kar je bil moj ideal. Pa ne vaški, in še to samo za tri leta, saj se zarečenega kruha v življenju veliko poje, pravi ljudska modrost.

V pomoč profesorju Valterju Dermoti pri katehetiki na Teološki fakulteti

Prej ko slej pride v življenju čas, kot ga je Jezus napovedal Petru: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel kamor nočeš« (Jn 21,18). Pa to ne velja samo za poslednji trenutek. V slogu teh začetnih besed sem kot mlad duhovnik vpisal na Filozofski fakulteti v Ljubljani še pedagogiko in umetnostno zgodovino; slednja me je vedno mikala, pedagogiko sem pa potreboval kot vzgojitelj v Želimljem.


Rakovnik, cerkev Marije Pomočnice. Foto: Ivo Žajdela

A ob delu sem s tem študijem komaj začel, pa mi je predstojnik nekega dne rekel: »Raje se pripravi za pomoč profesorju Valterju Dermoti pri katehetiki na Teološki fakulteti. Praktične vaje so nam z bogoslovci dobro tekle in imamo jih v lepem spominu. Pripravili smo katehetsko razstavo, začeli z osnutki za prenovo katehetskih učbenikov ...

Duhovnik v Zairu

Ko pa sem v Münchnu nato diplomiral na Inštitutu za katehetiko in homiletiko, je salezijansko vrhovno vodstvo (in vodstvo Cerkve!) vse sile usmerilo v »Projekt Afrika«. Sveti Tereziji Deteta Jezusa, zavetnici misijonov, pri kateri sem župnikoval, se imam zahvaliti za navdih (ki mi je že sicer ležal na srcu), da sem vrhovnemu predstojniku izrazil pripravljenost za misijone, in on jo je nemudoma sprejel. »Končaj še doktorat in nam pridi pomagat v Zaire« (DR Kongo), mi je kmalu sporočil predstojnik centralno-afriške province.

Dobra dva meseca so mi kar tam dali za učenje francoščine skupaj s črnčki in vzporedno svahilija, potem pa je bilo treba med tednom že poučevati (pomislite kako!), v soboto in nedeljo pa duhovno skrbeti za Camp Vangu, župnijo vojakov in njihovih družin v predmestju Lubumbashija. Čudovita izkušnja v neposrednem stiku z afriško zemljo in veselimi ljudmi, z množico mladih!

Profesor homiletike in katehetike

Po dveh letih pa pride pismo – kakor blisk – iz Ljubljane: »Pridi domov, potrebujemo te!« Temu nisem čisto verjel, a dejal sem si: »Misijonar hočeš biti, misijonar bodi, kjerkoli že hôdi!« Na izrecno povabilo nadškofa Alojzija Šuštarja sem »pristal« na Teološki fakulteti v Ljubljani in potem postal profesor homiletike in katehetike, po domače povedano: cerkvenega govorništva in pouka verouka. Tako me je zadelo tudi poučevanje, ki mi v mladosti nikoli ni prišlo na misel. Spomnil sem se Jezusovih besed: »... in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.«

Da smem biti znamenje Jezusa dobrega pastirja

A ideal duhovnika kot »vaškega župnika« me spremlja vse življenje: rad imam ljudi, urejene bogoslužne in katehetske prostore (kjerkoli sem deloval, sem jih skušal olepšati) pa bogoslužje s petjem in sodelovanjem pa pripravo staršev in otrok na zakramente ... Veseli me oznanjevanje in podeljevanje zakramentov od krsta naprej ... zdaj tudi v spovednici na Brezjah po več ur v nedeljskem dopoldnevu.

Osrečuje me to, da smem, čeprav nevreden, biti znamenje Jezusa dobrega pastirja, ko poslušam in spremljam ljudi in jih smem v njegovem imenu »odvezovati grehov«, ki jih je on sam že davno odrešil. Po Marijini priprošnji je Gospod presegel vse moje mladostne sanje, da sem služil ljudem kot duhovnik, pa tudi kot vzgojitelj in akademski učitelj, res ne briljantno, in veliko več, kot sem mogel dati, sem smel prejeti: »milost za milostjo« (Jn 1,16).

Celotno pričevanje je objavljeno v priponki.

Alojzij Slavko Snoj, Pot luči mojega življenja, 2020.docx