Obrišimo najprej malce prahu, ki se je morda že nabral na krovnem dokumentu slovenskega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Med najbolj žgoče pastoralne izzive za prihodnost je ta dokument umestil tudi spravo in odpuščanje. V izhodišče je postavljena naslednja ugotovitev: Slovenci smo razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še bolijo. Še več, četudi so dogodki druge svetovne vojne časovno vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev na Slovenskem se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja. Ena ključnih poti za tako kulturo sprave pa je predvsem spoznati resnico o žrtvah, njihovem trpljenju, smrti in tudi njihovem mučeništvu, kar pomeni, da jim moramo omogočiti, da spregovorijo in da bodo slišane. Z drugimi besedami: na žrtve moramo pogledati z iskrenimi očmi <...>