Vsak od nas je verjetno že kdaj doživel krivico ali se mu je morda zdelo, da je žrtev spletk, nevoščljivosti ali celo hudobije. Življenje je pač takšno, da je skoraj nemogoče, da tega ne bi kdaj okusil. Tako kot smo si ljudje različni, pa je tudi različen odziv na takšno doživljanje. Največkrat nam je zaradi tega sicer hudo in se vprašamo, ali smo res krivi za to, potem pa gremo naprej in se tega skoraj ne spominjamo več. Veseli bomo, če se nam kaj takega ne bo več zgodilo, smo pa toliko realni, da se zavedamo, da je to vedno še mogoče.

Kar nekaj ljudi pa je takšnih kot gospa, o kateri so mi pravili. Zdaj je stara že več kot osemdeset let in je skoraj vse življenje preživela z občutkom, da je žrtev. Vedno je bil nekdo kriv za to. Najprej nerazumevajoči starši, ki niso poskrbeli za njen študij. Potem mož, ki je bil sicer dober, pa ne dovolj. Kriva je bila medicina, ki ji ni pomagala, da bi imela otroke. Medicina je kriva še vedno, ker se ji z vedno večjo starostjo pojavlja v...