Med izdajami, ki jih je za letošnje leto napovedal Vatikanski urad za numizmatiko in filatelijo, je tudi znamka v spomin na uradno potrditev prvega slovanskega bogoslužja pred 1.150 leti. V prvih mesecih leta 868 je papež Hadrijan II. v baziliki Marije Velike iz rok slovanskih apostolov Cirila in Metoda sprejel bogoslužne knjige, ki sta jih sama prevedla, jih blagoslovil in položil na oltarno mizo. V navzočnosti papeža je nato sveti Ciril obhajal bogoslužje, med katerim so v Rimu prvič zazveneli bogoslužni spevi v slovanskem jeziku.



Obred v materinščini slovanskih apostolov pa delu rimske duhovščine ni bil všeč. Zato je papež Janez VIII. Metoda s pismom, datiranim 14. junija 879, iz Panonije poklical v Rim. Tam se je Metod moral zagovarjati, papež pa je obred potrdil. Janez VIII. je to leta 880 sporočil v pismu velikomoravskemu knezu Svatopluku.

Staroslovanski obred, imenovan tudi glagolitski ali rimsko-slovanski obred, se je v obliki rimskega obreda ohranil v nekaterih delih Dalmacije in Istre. Medtem ko so v rimsko-katoliški Cerkvi do bogoslužne reforme drugega vatikanskega cerkvenega zbora pri bogoslužju skoraj povsod uporabljali latinski jezik, so v številnih cerkvah po Dalmaciji bogoslužja skozi stoletja obhajali po slovanskem obredu apostolov Cirila in Metoda.

Papeži, ki so v vsem tem času vodili katoliško Cerkev, si v tem vprašanju niso bili edini. Mnogi so poskušali staroslovanski obred v dalmaciji omejiti ali celo odpraviti. Leta 920 je Janez X. v pismu splitskemu nadškofu in knezu Tomislavu slovansko bogoslužje prepovedal, kasneje pa so se razmere popravile. Leta 1059 je Majnard kot papežev odposlanec prišel v Dalmacijo in na Hrvaško in koncil pod njegovim vodstvom je obnovil prepoved staroslovanskega obreda, ki sta ga potrdila tudi papeža Nikolaj II. in Aleksander II. Njun naslednik papež Gregor VII. je v pismu leta 1080 češkemu knezu Vratislavu I. zavrnil uporabo stare cerkvene slovanščine.

Ko od leta 1102 na Hrvaškem ni več vladala slovanska dinastija, je bila tradicija staroslovanskega obreda v Dalmaciji že tako močno zakoreninjena, da odprava ni bila več mogoča. Leta 1248 je papež Inocenc IV. zako južnim Slovanom potrdil »Ritus Slavolatinus«. Slovanska besedila za bogoslužja, podeljevanje zakramentov in zakramentalov, pa tudi brevir, so bili skozi celoten srednji vek ukoreninjena v glagolitskih (staroslovanskih) rokopisih. Središča izročila so bila predvsem samostani na dalmatinskih otokih.

Rim se je v obdobju protireformacije spet bolj zanimal za staroslovanski obred. Papež Urban VIII. je z apostolsko konstitucijo 29. aprila 1631 potrdil popravljeno novo izdajo rimsko-slovanskega misala kot enakovredno latinskemu »Missale Romanum«. Njegov naslednik Inocenc X. je leta 1648 na enak način potrdil slovanski brevir, ki je v prenovljeni izdaji izšel leta 1688 pod papežem Inocencem XI.

Nekateri domoljubno in ekumensko usmerjeni hrvaški škofje, kot sta Josip Juraj Strossmayer in Anton Mahnič, sta si posebej prizadevala za ohranitev in širjenje staroslovanskega bogoslužja. Mahnič je leta 1902 ustanovil Staroslovansko akademijo s sedežem na otoku Krku. Strossmayerjevo prošnjo, da bi staroslovanski obred uvedli po celi Hrvaški in Bosni, je Sveti sedež zavrnil. Na prošnjo črnogorskega kneza Nikole je papež Leon XIII. nadškofiji Bar podelil pravico, da v bogoslužju uporablja staro cerkveno slovanščino.

Z uvedbo narodnega jezika v rimsko-katoliškem bogoslužju po koncilski bogoslužni reformi je staroslovanski obred izgubil svoj pomen; danes ga pri bogoslužju uporabljajo le izjemoma.

Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T.S.)