Čemu ljudje sestopajo, ko pa Gospodova pot vodi navzgor? Ljudje so otovorjeni s številnimi bremeni, ki jim tako upogibajo hrbet, da se s čelom dotikajo tal; ne morejo se vzravnati in dvigniti glave, da bi pogledali Boga v oči.

Poskušajo se jih otresti; vendar si vsak, ki se znebi bremena, potem oprta kaj drugega in se nazadnje šibi pod še težjim bremenom.

Le Jezus Kristus zmore osvoboditi vse ljudi njihovih bremen, kajti suženj pač ne more osvoboditi drugega sužnja.

Človek se rodi zvezan z vrvmi in vklenjen v verige, ki se jim potem vse življenje privaja; veliko jih je, ki umrejo, ne da bi se kdaj osvobodili. Ljudje se svojih verig navadijo, navežejo se nanje, kot da so del njih, čeprav se jih težko otresejo.

Te bleščeče verige jih zaslepijo, da ne morejo več videti Gospodovega obličja. Zaradi njihovega oglušujočega rožljanja ne slišijo več njegovega glasu. Na sijaj svojih okov in na njihovo cingljanje so tako ponosni, da jim prirastejo k srcu. A naj se verige še tako lepo leskečejo, zaradi tega nič manj ne odtujujejo.

Namesto da bi jih loščili, jih zlomite; namesto da bi vam njihovo rožljanje bilo glasba, jih razklenite, da boste prosti.

Gospod trpi, ko vidi, da so ljudje, za katere se je utelesil, umrl in vstal od mrtvih, da bi jim dal življenje in večno srečo, vklenjeni v okove in iščejo srečo tam, kjer je ne bodo našli.

Vaša sreča na tem svetu ni s tega sveta, kajti če bi bili vi s tega sveta, bi ostali na tem svetu.

Vaša sreča ni doma v gmotnih dobrinah, od njih je ne boste prejeli. Zakaj ljudje hitijo iskati zlato? Človek je vreden veliko več od zlata! Božji sin je in njegova vrednost je v njem samem. Zlato ne osvobodi človeka njegovih vezi – doseže le to, da se bolj bleščijo.

Vaša sreča ne izhaja iz ljudi. Ne morejo vam je ponuditi, ker je sami nimajo, nihče pa ne more dati, kar ni njegovo. Le Jezus vam lahko da pravo srečo.

Ampak ljudje živijo sredi katrana in betona. Njihov duh počrni kot katran, njihova srca pa otrdijo kot beton. Njihov razum je zmožen le mračnih idej, njihove duše se izpraznijo ljubezni. Tedaj so ljudje podobni neživi snovi, brez duše; nekateri so celo podobni kamnom.

Prevzetni, kakor so, vztrajno iščejo srečo v grehu, ki pa jim povzroča le nemir, žalost, bedo in praznino. Postali so prevzetni pred seboj, pred drugimi in pred Gospodom.

Mar ne sprevidite, da jih je Gospod zmožen v enem samem trenutku zdrobiti v prah? Ampak, velika je ljubezen našega Boga. Ljudi ljubi brezmejno, ker so njegovi sinovi in hčere. Hotel je, da bi bili luč sveta, po njegovi podobi.

Vsak človek je plamen, ki ga je naš Gospod ustvaril, da bi razsvetlil svet. Vsak človek je svetilka, ki jo je Bog naredil, da bi žarela in dajala svetlobo. Človek si priskrbi svetilko zato, da razsvetli temo. Svetilka je ustvarjena zato, da vnese luč v temo.

Ampak te svetilke, ljudje, se zanimajo le za svoj videz. Pobarvajo si stekla in jih navesijo z vsem mogočim okrasjem, Bog pa jih je vendar ustvaril tanka in prozorna, da bi svetilke varovale svetlobo in jo oddajale. Njihova stekla so postala tako debela in trda, da svetlobo zastirajo in svet ostaja v trdem mraku.


Foto: Tatjana Splichal

Tako svetilke, ki jih je Gospod ustvaril, da bi na svet prinesle luč, postanejo umetnine, ozaljšane so in pisane, a brez luči. Čemu služi svetilka, ki ne razsvetli teme? V mraku lahko svetilko vidimo le, če je prižgana.

Naj je svetilka sama še tako lepa, je njena svetloba še lepša. Svet se izgublja v temi, bodite mu luč. Naj stekla vaših svetilk znova postanejo tanka in prozorna, da boste lahko razsvetljevali svet in uresničili namen, za katerega vas je ustvaril Bog.

Naš Gospod je slehernemu ustvarjenemu bitju namenil smoter, ki ga mora izpolniti s svojim življenjem. Poglejte vsa bitja na tem svetu in videli boste, da vsako od njih izpolnjuje svoje delo natančno in pošteno; niti eno ni bedno.

Najbednejše ustvarjeno bitje na zemlji je zagotovo srečnejše od grešnega človeka, ki v trenutku sodbe v sramu stoji vpričo veličine Božje ljubezni. Ta ljubezen, ki je ustvarila vesoljstvo, ki je dala življenje, je namreč edini zaklad, ki vas bo spremljal na drugi svet.

Vsi vaši zakladi, vaš denar in dosežki, za katere menite, da jih imate na tem svetu – nič od tega, niti vaše kosti, ne bo več vaše.

Kdor pride pred Gospoda prazen ljubezni, bo umrl od sramu. Prav to – ne pa trenutek, ko izpusti dušo – je prava smrt.

Če človeka ne preobrazi ljubezen, umre, kajti Bog je ljubezen, ljubezen, ki je večna. Pustite, naj vam napolni srce, naj ponižnost vlada vašemu duhu. Molite in spreobrnite se. Molite k Jezusu Kristusu, uslišal vas bo; odprite mu srce, vstopil bo vanj in vam prinesel mir. Molite iz dna srca, brez praznega ponavljanja.

Ne trudite se iskati resnice daleč od Boga; zunaj njega ni nikakršne resnice. Ko boste spoznali Kristusa, boste spoznali resnico in boste svobodni. Kristus hoče, da ste svobodni. Ne bojte se, bodite pogumni; vedite, da je Kristus premagal svet.

Takšni so Izreki svetega Šarbela, ki jih je založba Družina izdala v knjigi. Sv. Šarbel Makhlouf je bil član Maronitskega reda, ki ima svoje korenine v izročilu asirskih menihov iz prvih stoletij krščanstva.

Obiščite nas znova v naših knjigarnah!

Informacije in naročila na:
telefon: 01/360-28-28,
e-naslov: narocila@druzina.si
ali prek naše spletne trgovine na
www.druzina.si