V 93. letu starosti je umrl predsednik prve demokratično izvoljene slovenske skupščine France Bučar, je za STA potrdil predsednik Slovenskega panevropskega gibanja Laris Gaiser. Bučar je veljal za starosto slovenske politike. Bil je eden od očetov slovenske ustave in med najvidnejšimi osebnostmi slovenske osamosvojitve.

France Bučar se je rodil 2. februarja 1923 v Bohinjski Bistrici. Obiskoval je Škofijsko klasično gimnazijo Zavoda sv. Stanislava v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno so ga še kot dijaka najprej zaprli Italijani in nato še Nemci. Zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto so ga leta 1942 internirali v Gonars, po kapitulaciji Italije pa je bil premeščen v Nemčijo. Julija 1944 je pobegnil.

Po vojni je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1947. Med letoma 1952 in 1956 je bil šef kabineta podpredsednika slovenske vlade Marjana Breclja. Leta 1956 je doktoriral. Nekaj časa je živel v Beogradu; tudi tam je bil šef kabineta Marjana Breclja, takrat zveznega sekretarja za blagovni promet. Leta 1957 je Bučar postal sekretar republiškega zbora slovenske skupščine, od leta 1964 pa je bil profesor za javno upravo na ljubljanski Pravni fakulteti. Objavljal je tudi strokovne članke.

Zaradi izražanja stališč, ki niso bila v skladu z režimskimi pogledi, se je znašel v konfliktu s predstavniki oblasti. Kot je zapisano na spletni strani www.slovenskapomlad.si, je tako npr. v članku leta 1969 zapisal, da "politike ne krojijo v parlamentih, pa tudi ne v političnih strankah, kot nekateri naivno mislijo, saj so tudi politične stranke same zelo pogosto samo sredstvo v rokah tistih, ki imajo stvarno moč".

Po nekaj podobnih primerih je bil Bučar konec 80. let minulega stoletja po odločitvi Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" odstranjen z univerze.

Od vsega začetka je bil med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. V znameniti 57. številki Nove revije leta 1987 je objavil svoj prispevek za slovenski nacionalni program, pozneje pa je bil svetovalec odbora za človekove pravice, zametka leta 1989 ustanovljene prodemokratične koalicije strank Demos.

Ob ustanovitvi Slovenske demokratične zaveze leta 1989 je postal predsednik sveta te stranke. Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji izvoljen v slovensko skupščino in bil nato izbran za njenega predsednika. Na čelu Skupščine Republike Slovenije je bil tudi med osamosvojitveno vojno in vse do leta 1992.

V nastopnem govoru v parlamentu maja 1990 je Bučar med drugim dejal, da "s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja". Kot predsednik parlamenta in ustavne komisije je bil nato eden od ključnih ljudi pri odločitvah, ki so vodile v samostojnost Slovenije. Med drugim je predsedoval komisiji za pripravo nove slovenske ustave.

Leta 1992 je bil Bučar izvoljen tudi v prvi državni zbor, leta 1994 pa se je neuspešno potegoval za župana Ljubljane, leta 2002 pa za predsednika države. Znova je v javnosti odločno nastopil leta 2009 med kampanjo o arbitražnem sporazumu o določitvi meje s Hrvaško in se izrekel proti sporazumu. Po njegovem mnenju se je namreč Slovenija v njem odrekla celovitosti Piranskega zaliva.

Razočaran nad politiko po osamosvojitvi

Proti koncu politične poti je bilo v njegovih nastopih v javnosti čutiti razočaranje nad smerjo, ki jo je ubrala samostojna Slovenija. V pogovoru za STA marca letos je med drugim dejal, da se "zadeve odvijajo zelo zelo drugače, kot pa smo si predstavljali ob osamosvojitvi". Po njegovih besedah po osamosvojitvi nismo naredili nobenega koraka k nujnim spremembam: "Samo presedli smo se v drug vagon, vlak pa je odpeljal v svetlo bodočnost."

Bučar je menil, da nobena od dosedanjih vlad, z Demosovo vred, ni naredila trajne pozitivne spremembe. Razočaran je bil tudi nad državnim zborom: "Bistvo parlamenta je, da uveljavlja svojo močno voljo v splošno korist. Državni zbor pa je zmaj, ki je izgubil zobe."

Svoja razmišljanja je popisal v letos izdani knjigi Prelom, do katerega ni prišlo. Kot je takrat pojasnil, tako Slovenija kot celoten zahodni svet nujno potrebujeta prelom, ne vesta pa, kaj sploh prelomiti. Po njegovih besedah potrebujemo nov pogled na svet, ne pa za Zahod značilne zazrtosti v pretekle uspehe.

(Vir: STA)

Ključen v boju proti komunizmu je bil po Bučarjevem mnenju škof Vovk

Ob demokratičnem prebujanju je sodeloval veliko z nadškofom Šuštarjem, zanimal pa se je tudi za življenje in delo nadškofa Vovka. Prav zadnjega je imenoval za odločilnega v boju proti komunističnemu sistemu. »Če danes z več kot polstoletne razdalje ocenjujemo razvoj družbenega dogajanja v Sloveniji, prihajamo do presenetljivo različnih zaključkov od tistih, ki jih sprejemamo kot samoumevne. Komunizem je izgubil bitko za boljševizacijo Slovenije v konfrontaciji s škofom Vovkom. Ob njegovem vztrajanju se je zlomil. (…) Osebnost, ki je v največji in odločilni meri vplivala na razvoj slovenske družbe na najbolj kritični, prelomni točki njenega oblikovanja v sredini preteklega stoletja, s tem da je s svojo dejavnostjo in pogumom ustvarila temelj, na katerem so lahko nadaljevali vsi tisti, ki so si prizadevali za svobodno družbo in za samostojno Slovenijo, je bil prav škof Vovk. Dal jim je tudi oseben zgled.«

Dr. Bučar je še zapisal: »Oblast, ki se je rojevala ob velikem zločinu na tisoče brez sodbe pobitih svojih državljanov, ne more na taki osnovi ustvariti notranje družbene povezanosti, potrebne za trajno in tvorno sožitje, ne da bi ta zločin obsodila in njegove posledice vsaj moralno do možne meje popravila.«

(Odlomka sta iz članka Dolga pot do sproščene Slovenije)

Bučar: Zavod je vzgajal pogumne ljudi

Ob 100-letnici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je Bučar, nekdanji dijak na škofijski klasični gimnaziji, poudaril njegovo dobro delvoanje: "Delež zavodarjev, ki so pustili opazno sled na kulturnem, znanstvenem in vzgojnem področju, je v sorazmerju z njihovim številom naravnost impresiven … Zavodu ni mogoče očitati, da ni vzgajal pogumnih ljudi. V kritičnih trenutkih so svoj pogum odločno pokazali, saj so bili v mnogih primerih za svoje prepričanje pripravljeni zastaviti tudi svoje življenje (…) Prevelika spravljivost z obstoječim nas ne bi pripeljala do lastne slovenske države. Iste dileme so se ponavljale kar naprej: kako ravnati z ostanki bivšega režima, kako prodreti z novo ustavo, kako uskladiti pričakovanja z realnostjo, kako vzdržati nove pritiske iz novih evropskih virov, in kar naprej bi lahko naštevali. Ali smo ravnali prav, bo ocenila bodočnost. Prek nas pa tudi ustreznost zavodske vzgoje, saj smo v največji meri njen proizvod." (Zavodska beseda je obrodila sadove)

Foto: splet