Pogovor s sestro Rebeko Kenda, prejemnico odličja sv. Jožefa Delavca, kot priznanje in zahvala za izjemno pastoralno delo na območju koprske škofije

Foto: Tatjana Splichal

V treh desetletjih je s. Rebeka razvila prepoznaven način vzgoje, temelječ na osebnem odnosu z Gospodom, Božji besedi, svetniških zgledih, delu, redu, skupnosti, preprostem življenju in bogoslužju. »Življenje na Uskovnici in kasneje v Kanjem Dolu je bila zame vzgoja za življenje, priprava na življenje,« pravi Irena Trošt, nekdanja animatorka in voditeljica, danes mama in učiteljica. »Spoznavala sem, kaj je pomembno za življenje v družini, odkrivala lepote pedagoškega poklica in se učila resnic, ki mi jih med študijem ni povedal nihče drug. Te modrosti se prebudijo v mojih mislih vedno v trenutkih, ko jih najbolj potrebujem; me dvignejo, potolažijo, mi dajo moči in me usmerijo, kako naprej.« Gabriel Kavčič pa je prepričan, da ne bi bil duhovnik, ko bi ne preživel toliko let v Kanjem Dolu. »Izkušnja zgleda s. Rebeke in žive skupnosti mladih je odločilno oblikovala moje iskanje poklicanosti in odločitev za duhovništvo.«

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Od kdaj veselje do dela z otroki in mladimi?

Od otroštva nisem znala delati drugega kot z otroki. S trinajstimi leti sem dobila v oskrbo enoletnega brata, ki sem ga imela zelo rada in bila ponosna, če so me zamenjali za njegovo mamo. Hvaležna sem, da so me vpisali na srednjo vzgojiteljsko šolo, čeprav se zanjo nisem sama odločila. Vedno sem delala z otroki, šele pri verouku sem se naučila delati tudi z najstniki. In odločila sem se za šolske sestre, ker je pisalo, da delajo z otroki.

Po dvajsetih letih ste zapustili Kanji Dol in zaprli hišo. Za kaj ste hvaležni?

Bogu sem hvaležna za vse, tudi za stvari, ki so se mi zdele težke, neumne in grozljive, ko vidim, kako je Bog vse sprejel in naredil nekaj čudovitega.
Stara sem 60 let. Toliko sem naredila in nimam si česa očitati. Končalo se je drugo obdobje delovanja in zdaj je čas za tretje obdobje življenja, kot mi je lani na romanju v Sveti deželi povedal Gospod. Ko je prišla bolezen, sem vedela, da se je začelo.

Kaj vam pomeni Jožefovo priznanje?

Jožefovo priznanje pomeni, da je Cerkev priznala to delo. Ni priznanje samo zame, ampak za vse animatorje, voditelje, za vse mlade sodelavce, za Ivana Albrehta, ki je duhovni oče dogajanja, za dobrotnike doma, za družine, ki so zaupale otroke … Za vse je potrditev: Glej, prav je bilo!

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.