Kdorme pozna, ve, da sem resen človek, da ne zbijam šal, da nisem za hece in da zatočešnje zobam sam!

Mojemuumirjenemu značaju, primerni krščanski vzgoji in, ne rečem, morda tudi dejstvu,da nimam najlepših zob, gre pripisati, da slednjih  -  zobnamreč, kolikor jih še imam svojih - ne razkazujem prav pogosto in rad ter sezato ne smejem čisto vsakemu bananinemu olupku, na katerem spodrsne kateremumojih bližnjih.

Zatopač moram potarnati, kako neljubo presenečen sem bil, ko sem zapazil, da jeresna in ugledna založba, kot je Družina, izdala knjigo s prav nič resnim inuglednim naslovom: NEBESA (NI)SO HEC!

Ževeč kot deset let se trudim, v ta namen sem ničkolikokrat prekrižaril našoljubo deželico podolgem in počez, da bi pobožne ter resno zavzete obiskovalcenaših cerkva opozoril na nevarnost (na)smeha in jih seznanil s premnogimiškodljivimi posledicami dobre volje. Za svoje delo sem bil primerno obravnavans strani spoštovanih in odgovornih, predvsem pa sem prejel kar nekaj pohvalnihpisem (nekatera od njih celo podpisana!) premnogih teološko izobraženih indoktoriranih oseb obeh spolov in dveh redov. A ko sem bral pričujočo knjigo, semi je zazdelo, kot da je bil trud minule dekade zaman. Dekadenca, dobesedno!

Žesama naslovnica pametnega in v svojo notranjost zazrtega bralca odvrača odtega, da bi jo vzel v roke. Na njej je upodobljenih nekaj svetnikov, ki se pravbrezsramno muzajo, smejejo in krohočejo, kot da jim je nekdo pravkar povedalkak masten vic. Le kakšen vic bi to lahko bil, lepo vas prosim, ko pa vsi dobrovemo, da svetniki niso za vice! Svetniki niso za vice! Svetniki so za nebesa!Posebej skrb zbujajoče je dejstvo, da je družbi teh (katoliških) svetnikovpririsan še obraz druge veroizpovedi!

Vknjigi kar mrgoli šal, anekdot in smešnih prigod, a naj se vam pohvalim, da semed branjem nisem niti enkrat zasmejal. Še več! Skrbno sem pazil, da se mi medbranjem ni na obrazu zarisal niti najmanjši nasmešek! Naj vam za ilustracijo(ali se pravilno reče lustracijo?) postrežem z eno, ki se mi je zdela šeposebej neslana:

Neka katoliška redovnica jeprvošolčke pri likovnem krožku učila prstnega slikanja. Sestra je korakala medklopmi in opazovala, kaj so učenci naslikali. Ustavila se je pri mizi majhnegadečka.

»Kaj slikaš, Billy?« je vprašala.

Billy je dvignil pogled inodgovoril: »Slikam obraz Boga.«

»Ampak to je nemogoče,« je dejalasestra. »Nihče ga še ni videl.«

Billy je spet pogledal svojo slikoin dejal: »Čez pet minut ga bodo videli!« (str. 218)

Kervem, da se boste premnogi strinjali z mano, vam želim prihraniti trud in muke,ki bi jih utrpeli ob prebiranju takšnih in podobnih duhovitosti, predvsem paker vas želim obvarovati nevarnosti, da bi se, bog ne daj!, ob knjigi celozabavali in se smejali, bom na tem mestu navedel nekaj mest v knjigi, ki so meše posebej ganila:

»Saj ne pričakujem, da se bodoverniki sleherni trenutek dneva režali kot bebci. Žalost je naraven in človeškiodziv na nesrečo in veliko dogodkov v življenju potrebuje ali celo zahtevaresen pristop. Toda spoznal sem toliko vernih ljudi s kislim obrazom, da sesprašujem, zakaj se jim zdi, da je odsotnost veselja nujen del njihovegaduhovnega življenja.« (str. 11)

»In ko ste smrtno resni, ste resnomrtvi.« (str. 35)

»Jezus je rekel in storil marsikaj,česar evangelisti niso zapisali. Drugače povedano, odsotnost številnih zgodb oJezusu, ki se je šalil ali smejal, ni dokaz, da se to ni dogajalo.Najverjetneje se je smejal. Če bi to zanikali, bi ga spremenili v lesen kol.«(str. 51)

»Jezusa si predstavljam kot duševnozdravega človeka, zato se je gotovo smejal.« (str. 62)

»V vseh teh letih, odkar si skrbnoogledujem kipe svetnikov v cerkvah po vsem svetu, nisem videl še nobenega, kibi se smehljal. Marija in angeli se tu in tam smehljajo, svetniki pa nikoli. Toni zgolj estetska, ampak teološka napaka, ki ima pomembne posledice zakristjane. Podobe čemernih svetnikov, ki prevladujejo v cerkvah, vplivajo nanaše dojemanje svetnikov, svetosti in torej tudi Boga.« (str. 76)

»Pomanjkanje humorja inrazdražljivost, v katero tako pogosto zaidemo v sodobni Cerkvi in teologiji,sta morda med najresnejšimi stvarmi, ki jih lahko očitamo današnjemukrščanstvu.« (str. 142)

»Prevečkrat prezremo trenutke božjeigrivosti. Mislimo si, da tega gotovo ni storil Bog. Ni dovolj resno.« (str.217)

Šepar besed o avtorju. Jezuit je! Že to dejstvo je dovolj zgovorno. Odkar nam jeSveti Duh še za papeža podtaknil jezuita, pa se jim zdi, da nam lahko solijopamet o prav vsem. (Mimogrede: Kdaj bo papež končno povedal kaj resnega? Kajodločno tehtnega in teološko zapletenega? Kaj takega, da ne bom razumel in bomzato lahko verjel! Dovolj mi je teh jasnih, preprostih, razumljivih, v srcesegajočih besed, ki kličejo k udejanjanju in mi zbujajo vest?! Kdaj bo napisalkaj »latinskega«, da bom v broširani ali trdi vezavi lahko postavil na polico inprepustil prašenju?)

Vtolažbo in nekolikanj tudi v ponos mi je, da je od sedeminpetdesetih knjig, nakatere se sklicuje avtor, da je črpal iz njih in se iz njih navdihoval, vslovenščino prevedenih, hvala Bogu, le šest! Naj se smeje ves svet, Slovencismo resen narod!

Najzaključim: Če se radi smejete, če bi se radi smejali in v sebi čutite željo inpotrebo po smehu, obstaja velika verjetnost, da ste duhoviti ali pa si toželite postati. Ta knjiga vas bo opogumila v prepričanju, da je duhovito(lahko) tudi duhovno! Vsi ostali pa lahko napišete kako ogorčeno pismo bralca!Hej, lahko se celo podpišete!

Jazse bom in »Mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!« (Lk 2,14 - prevod,temelječ na Vulgati)

Gregor Čušin