V ponedeljek, 27. januarja, je Socialna akademija v dvorani Kazine organizirala posvet o vlogi umetnosti v spravnem procesu. Pred začetkom se je več deset udeležencev posveta zbralo na kraju, kjer bo predvidoma do konca leta 2015 stal spomenik žrtvam vseh vojn. Državni zbor je namreč septembra 2009 sprejel novelo zakona o vojnih grobiščih, ki v 7.a členu določa, da se v glavnem mestu države postavi spomenik vsem žrtvam vojn s posvetilnim napisom Otona Župančiča: Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. Arhitekt Aleksander Ostan, predsednik ocenjevalne komisije, je udeležencem povedal, da je na državni razpis natečaja prispelo 37 arhitekturnih predlogov, komisija jih je nagradila pet, za zmagovalnega pa izbrala predlog skupine arhitektov Roka Žnidaršiča, Mojce Gabrič, Sama Mlakarja in Žige Ravnikarja. Načrti petih izbranih projektov, vključno z izbranim, so bili razstavljeni v kazinski razpravni dvorani.

Peturni posvet, od 16. do skoraj 21. ure so organizatorji razdelili v dva dela. V prvem delu so trije razpravljavci, Spomenka Hribar, Igor Grdina in Lenart Škof z moderatorjem Mariem Plešejem govorili o spravi na splošno. Trem uvodnim nagovorom je sledila polurna razprava po omizjih, temu pa dvominutno poročilo koordinatorja vsakega omizja in kratki komentarji treh uvodničarjev. V drugem delu posveta so razpravljali o vlogi umetnosti v spravnem procesu in o spomeniku žrtvam vseh vojn – z moderatorko Mojco Perat so razpravljali etnolog Silvester Gabršček ter arhitekta Leon Debevec in Aleksander Ostan.

Hribar: »Bolj spomenik današnji slovenski razdeljenosti kot pa spomenik preteklosti«

Političarka Spomenka Hribar je v svojem uvodnem nastopu prebrala članek Krivda in greh, ki ga je napisala že leta 1983, objavljen pa je bil v Novi reviji leta 1987. V njem je predlagala, da se padlim v vojni postavi obelisk z napisom »umrli za domovino«. Da je bila po osamosvojitvi priložnost za spravo, je dejala Hribarjeva, a so po njenem zavirali tako leva, še bolj pa desna stran. Ponovila je svojo že večkrat zapisano tezo, da je Cerkev oziroma desnica v družbi z netenjem sovraštva in maščevanja, »češ, prej ste vi nas 50 let, zdaj vas bomo pa mi 50 let« povzročila več razdeljenosti in sovraštva kot ga je bilo pred osamosvojitvijo. Poskus za spravo je v 90-letih po njenem mnenju propadel, »ker levica ni hotela sprejeti negativne plati revolucije, desnica pa kolaboracije «. Po mnenju Hribarjeve je tudi nagrajeni projekt za spomenik s svojima dvema stebroma bolj spomenik današnji slovenski razdeljenosti kot pa spomenik preteklosti.

Gradina: »Razliko med zgodovinskimi dejstvi in spominsko tradicijo«

Zgodovinar Igor Grdina je opozoril, da je zgodovina drugačna kot recimo eksaktne znanosti, ko se določena snov pod enakimi pogoji obnaša enako. »V zgodovini se vse zgodi samo enkrat in tudi en človek ne reagira enako v podobnih enakih situacijah. Zgodovina je veda, ni pa poljudna pripoved, kaj se je določeni skupini zgodilo. Zgodovina lahko to, kar se je zgodilo, spozna prek posledic. Potrebujemo distanco, da nekaj opisujemo na zgodovinski način, to sta dve do tri generacije,« je dejal Grdina. Po njegovem Slovenci nimamo toliko težav z zgodovino kot zgodovinskimi tradicijami. »To je tisto, kar človek ve iz lastne izkušnje in iz izkušnje ljudi, ki jim zaradi sorodstvene bližine lahko posebej zaupa – to so družinske tradicije.« Da se tudi pri spravnem procesu srečujejo zgodovina in različne spominske tradicije, je poudaril Grdina, saj »nikogar ne morete prepričati, da se spominja nekaj drugega, kot tistega, kar se spominja. Tako se tudi sprava prinaša k nam skozi zgodovinske tradicije.« Grdina je sklenil, da je lahko spomenik še tako idealno postavljen, pa zaradi različnih družinskih tradicij ne bomo videli istega v njem. Dobronamernost je po njegovem mnenju tista, ki jo potrebujemo, da bomo lahko živeli drug z drugim v resnici.

Škof: »Nepimerne izjave Godniča ali Jurija o Hudi jami niso kiksi, ampak pokazatelj kulture, slovenske miselnosti«

Politični etik Lenart Škof je uvodoma dejal, da nam manjka spomenik, ki bi mlajše generacije poenotil. »Da bi ugotovile, kaj je zlo, umor, poboj, kaj je trpljenje.« Po njegovem bi bilo na mestu obeležje, ki bi bila hkrati kombinacija sodobnega muzeja ali nečesa, kar bi ljudem pokazalo na trpljenje, ki se je v Sloveniji zgodilo. Spomenik bi moral združevati, ne pa deliti, je dejal Škof in dal primer Hude jame. »Neprimerne izjave, ki sta jih ob odkritju dala igralec Godnič ali politik Luka Jurij niso kiksi, ampak so izjave kulture, ki jo gojimo. Taka miselnost se nahaja med nami in neprimerne izjave norčevanja so logično nadaljevanje te miselnosti,« je dejal Škof in dodal, da ko slišimo takšne izjave, ki se iz Hude jame norčujejo ali problem minimalizirajo, je to znak za alarm, da je med nami nekaj hudo narobe. »Za spravo je potrebno, da se takšen diskurz med nami konča. Naj velja pravilo: odpustiti ja, pozabiti ne.« Škof je sklenil, da si bo za spravo družba in posamezniki morala izdelati stališče do nasilja in če hočemo demokracijo razumeti, bomo morali dati prostor živim in mrtvim: »Še posebej Slovenci, ki smo nosilci dogajanja, ki mu ni para na svetu.«

Igor Grdina, Spomenka Hribar in Lenart Škof ter moderator Mario Plešej (foto: Tatjana Splichal)

Poročevalci omizij: »Ni čas za spravo, ni čas za spomenik«

Po uvodnih razmislekih so udeleženci o ponujenih impulzih razpravljali po omizjih. Po pol ure debate je koordinator vsakega od petih omizij v nekaj stavkih poročal, kaj so na omizju govorili. Poročevalci se v glavnem niso strinjali s postavitvijo takšnega obeležja v tem času, saj je spomenik le eden od elementov procesa sprave, do katere pa je še daleč.

Že poročevalec prvega omizja se je obregnil ob izjavo Hribarjeve o maščevanju desnice. »tega ne priznavamo. V našem omizju je sodelovala gospa, ki pozna žrtve povojnih zločinov – nobenega maščevanja ne poznajo, v trpljenju so se očistili in odpustili krvnikom.« Poročevalec je dejal, da je po osamosvojitvi deloval na področju politike, bil je aktiven član Demosa. »Ne spomnim se prav nobene zahteve po maščevanju!« je bil jasen. O spomeniku pa so dejali, da bi bil spomenik bolj kot v prestolnici potreben v bližini Hude jame, saj moramo najprej pokopati mrtve. »Brez pokopa žrtev revolucije, bomo težko dosegli spravo.«

Obtoževanje o zahtevi po maščevanju, kot ga je bilo slišati od Hribarjeve, ni pot v spravo, je bil sklep enega od petih omizij. »Dokler ne bo razgrnjena vsa resnica, spomenik ne bo pripomogel k spravi.«

Predpogoj za spravo v Sloveniji je, da se uredijo grobišča, da se pokopljejo mrtvi, žrtve povojne revolucije, so ugotovili na eni od omizij. »Spomenik je pomemben, je simbolno dejanje, s sprava je proces. Predpogoj za spravo, pa je pokop mrtvih«

Poročevalci se v glavnem niso strinjali s postavitvijo takšnega obeležja v tem času, saj je spomenik le eden od elementov procesa sprave, do katere pa je še daleč.

O drugem delu posveta, ko so etnolog Silvester Gaberšček ter arhitekta Leon Debevec in Aleksander Ostan govorili o vlogi umetnosti v spravnem procesu in primernosti spomenika vsem žrtvam vojne, pa v tiskani izdaji nove Družine.