Od 25. septembra do 5. oktobra bo socialni teden po Sloveniji znova spletel mrežo dogodkov, ubranih na osrednjo temo, ki pod naslovom Kdo sem, kdo smo? v ospredje postavlja vprašanje individualne in kolektivne identitete. O desetletju socialnih tednov in njegovi 11. izvedbi se pogovarjamo z letošnjima voditeljema Matejem Cepinom in Jankom Korošcem iz Socialne akademije, krovne organizatorice socialnega tedna.

Gospod Cepin, še vedno mi je v spominu dan, ko ste pred desetimi leti sedeli v moji pisarni in sva se pogovarjala o prvi izvedbi socialnega tedna. Če gledate tedanja in današnja pričakovanja, kaj pokaže ta primerjava: v če je podobnost in v čem razlika med socialnim tednom 2009 in socialnim tednom 2019?

Matej Cepin: Socialni teden je bil od vsega začetka namenjen spodbujanju dialoga med različnimi civilnodružbenimi akterji, zato da bi se bolje slišali, da bi postali občestvo, da bi skupaj pomagali spreminjati svet na bolje. Ta komponenta, srečati se, se ni v tem desetletju nič spremenila. Spremenilo pa se je stanje v okolju. Civilna družba se je v tem času, povečini kot posledica odziva na namerna dejanja ali nenamerne napake politike, okrepila; razvile so se nove pobude, segle na nova področja, se v večji meri tudi profesionalizirale. Če je bilo torej pred desetimi leti bolj jasno, katere civilnodružbene akterje je smiselno povezati, je danes na tem področju vrenje še večjega števila manjših mehurčkov. Razdrobljenost se je torej še povečala. Tudi katoliški prostor pri tem ni izvzet: ni več monoliten, svetovnonazorsko se je raztegnil na levo in desno. Ta okoliščina je torej od prve do današnje izvedbe socialnega tedna precej drugačna.

Gospod Korošec, pri socialnem tednu sodelujete že od leta 2010 in ste, če se smem uporabiti malce grob izraz, njegov »produkt«. Kako kot človek, ki je prav s socialnim tednom osebnostno, organizacijsko in še kako drugače rasel, gledate na doslej prehojeno pot?

Janko Korošec: Besedo »produkt« ste mi vzeli z jezika in bi jo tudi sam uporabil, zato je nikakor ne zamerim. Upam, da ne bo zvenelo pretenciozno, pa vendar: pot, ki sem jo sam prehodil skozi socialni teden, je ena izmed splošnih želja tega projekta. Leta 2010 sem bil povabljen v socialni teden in, pošteno povedano, takrat niti nisem vedel, kaj me s sprejetjem tega vabila čaka. Ko sem takrat ugotavljal, da nalogi, ki naj bi jo prevzel, morda nisem dorasel, je bila prav struktura socialnega tedna takó primerna, da me je opremila s tistim, česar tisti trenutek nisem imel: pri meni konkretno z nasveti za izbor gostov za dogodek, ki sem ga pripravljal, koga drugega so opremili z veščinami nagovarjanja ljudi, koga tretjega s čim drugim. In kaj je bila pri tem dodana vrednost? Da se je ta »oprema« naslednje leto umaknila in prišla je jasna pobuda: zdaj pa si na vrsti ti! Organizatorji me niso obdržali v »kokonu«. Z opolnomočenjem in poverjanjem vedno večjih odgovornosti me je socialni teden – ali bolje rečeno: ekipa socialnega tedna – na neki način »posrkal« vase. In sem se pridružil. Sprva z manjšimi, bolj operativnimi opravili, dokler nisem leta 2015 za nekaj let prevzel vodenje socialnega tedna. Letos si to nalogo deliva z Matejem.

Ali je takšnih jankov korošcev, ki so skozi socialni teden rasli in vstopali v javni prostor z organizacijami dogodkov, nastopi, mreženjem, še več?

Matej Cepin: Janko je gotovo oseba, ki je naredila najdaljši podaljšek pri svojem civilnodružbnem angažiranju, ker je že toliko let v vodenju socialnega tedna. Ogromno pa je še drugih ljudi, ki so na tem področju naredili korake naprej. Pedagoško se temu reče learning by doing, torej učenje z delom. Izginjajo izobraževalne oblike seminarjev in tečajev, vedno več pa je konkretnega dela pod mentorstvom. Na socialni teden zato lahko gledamo kot na projekt takšnega učenja odgovornega državljanstva.


Janko Korošec

Janko Korošec: Gotovo je posameznikov, ki so skozi ta projekt rasli, zelo veliko. Seveda se to kaže na različne načine, saj so bila že njihova začetna stanja, ko so se povezali v socialni teden, različna: nekateri so štartali »z ničle«, drugi pa so svoje že zastavljeno delo nadgrajevali, pridobivali dodatne veščine. Za ponazoritev: neka organizatorica dogodka je v svojem okolju oblikovala odbor socialnega tedna. Organizacijsko strukturo, ki je projekt usklajevala na državni ravni, je torej vzpostavila na krajevni ravni. Sad tega ni bil le kakovosten dogodek, temveč tudi povezovalna struktura. Drugod morda nekdo vse naredi sam, ta gospa pa je uspela povezati občestvo, kar je eden bistvenih namenov socialnega tedna.

Matej Cepin: Morda še en konkretne primer takega delovanja je društvo Demos na Kamniškem. Tudi ob spodbudah socialnega tedna so na lokalni ravni izpeljali več zagovorniških projektov, se pravi majhnih družbenih sprememb.
Janko: Odkrito rečeno: seveda bi pobude, kot je društvo Demos na Kamniškem, obstajale tudi brez socialnega tedna in bi prirejale dogodke ali skrbele za druge dejavnosti, a socialni teden jih je povezal. Tudi pobude z daljšo »kilometrino« so se tako povezale v širšo skupnost na ravni države in tako dobile večji odmev.

Mreženje, ustvarjanje občestva, krepitev različnih kompetenc pri posameznikih in skupinah. Ali se s tem namen socialnega tedna že izčrpa?

Matej Cepin: Nikakor. Ne nazadnje: skozi socialni teden se ustvari precej video vsebin, ki so nato stalno na voljo na Youtube kanalu Socialne akademije. Ker ima socialni teden vedno neko nosilno tematiko, je ta tudi skozi bloge civilnodružbenih aktivistov razumljivo razdelana in bolj jasna. Primer: pred leti je bila osrednja tema dialog, ki je bila zelo dobro definirana. Podobno si želimo letos ob temi identiteta. Konceptualizirajo se pojmi. Sam kot izobraževalec na civilnodružbenem področju tudi zunaj krščanske srenje opažam, kako pomembno je jasno definiranje pojmov, koliko je tu v ozadju strokovnega znanja. V javnem prostoru pa je premalo definicij, ki bi slonele na krščanskem družbenem nazoru. Tudi to skušamo spremeniti.

Janko Korošec: Vaše vprašanje o namenih socialnega tedna se najbrž dotika tudi tega, kako »meriti« njihovo uresničitev. Matej je omenil dialog kot tematiko socialnega tedna 2015. V kolikšni meri so se ljudje opolnomočili za ustvarjalen dialog, ki ga v slovenski družbi tako primanjkuje? Tega preprosto ni mogoče izmeriti, upravičeno pa lahko upamo, da se sadovi pokažejo skozi daljši čas. Morda z letošnjo temo identiteta ne bomo odkrili nekaj čisto novega, kot smo morda s temo Delam, da (pre)živim, ki je leta 2017 odprla številne vidike pojma delo, ki se na prvi pogled mnogim zdi samoumeven.

Pa vendar: prav letošnja tema identiteta je po svoje zelo tvegana. Danes, ko mainstream sporoča, da so močne identitete ključni izvir konfliktov, govoriti o istovetnosti ni ravno politično korektno. Hitro ste lahko obtoženi, da se greste nekakšno »identitarnost«.

Matej Cepin: Ravno dejstvo, da so besede, kot so domovina, identiteta, Slovenec, postale politično nekorektne, nas je izzvalo in spodbudilo k izboru te tematike. Različne kolektivne identitete – slovensko, evropsko, krščansko – skušamo postaviti v odnos do individualne identitete. Prav ta odnos je tudi vsebinsko jedro poslanice letošnjega socialnega tedna.

Janko Korošec: Letošnja tema ni bila izbrana kar »na pamet«. V sklopu socialnega tedna 2016, ob 25-letnici slovenske države, smo identificirali pet področij, na katerih Slovenija po našem prepričanju potrebuje spremembe tudi skozi prizadevanja civilne družbe. Ti izzivi so bili kariera oziroma delo, solidarnost, identiteta, zdravje in družina. Držimo se napovedi, da bomo teh pet izzivov obdelali kot nosilne teme petih zaporednih socialnih tednov. Po delu in solidarnosti je letos na vrsti identiteta. To je torej vprašanje, ki si ga ne zastavljava samo Matej in jaz, temveč je njegovo pomembnost zaznala bistveno širša skupina, ko je razmišljala o naši prihodnosti. V ta temo je bilo torej treba enkrat »ugrizniti«; da je leta 2019 v Sloveniji in tudi na evropski ravni še posebej izzivalna, pa je seveda res. A ta izzivalnost je razlog več, da se tega vprašanja lotimo, ne razlog za to, da bi ga opustili.

Kako torej vidva osebno vidita razmerje med osebno identiteto in kolektivnimi identitetami, ki jih je prej omenil Matej: slovensko, evropsko, krščansko?

Matej Cepin: Ta odnos vidim kot hkratno privlačnost in odbojnost. Vsak posameznik ima čutenje, da želi po eni strani izstopati, biti individualno prepoznaven, enkraten, po drugi strani pa pripadati različnim »plemenom«. Ta »plemena« se oblikujejo na več ravneh. Ravno včeraj sem na spletu poslušal predavanje neke večnacionalne osebe, ki je dejala: »Ne sprašujte me, od kod sem, temveč me sprašujte, kje sem 'lokalka'« – torej kam in kje pripadam. Tudi individualna identiteta se zgradi skozi kolektivne identitete, ker jo posameznik zgradi skozi odnos. Vsako zanikanje kolektivnih identitet je zato nesmiselno. Pogledi pa so tu različni: liberalizem recimo poudarja predvsem individualno identiteto, socializem predvsem kolektivizem. Personalizem kot temeljni gradnik družbenega nauka Cerkve pa ponuja uravnotežen pogled na to vprašanje.


Matej Cepin

Janko Korošec: Sam bi morda ob tem dal »na tnalo« slovenski odnos do tega vprašanja. Pri nas namreč prevladuje ravnanje v slogu »sem, kar sem«, če pa si tudi »ti, kar si«, si že označen za slabega, celo sovražnika. Morda banalna ponazoritev. Prihodnje leto si bomo lahko ogledali film Top Gun 2 in opisovalcu tega filma za slovenski spletni portal se je zapisalo, da bo »večnega sovražnika« glavnega junaka igral ta in ta igralec. Pa je jasno, da gre v zgodbi iz prvega filma za rivalstvo, ne sovraštvo. Pri nas praviloma ne razumemo različnosti, rivalstva kot sprožilca sodelovanja, temveč kot vir sovraštva. Če se vrnem k vprašanju identitete: ne vem, komu je uspelo v Sloveniji v karakter naroda vcepiti prepričanje, da sva dva, če rasteva iz jasnih korenin, že sovražnika. Zakaj neki?! Drevesa rasejo iz korenin, a v gozdu sobivajo. Tudi mi trije, ki zdaj sedimo za to mizo, se zelo verjetno v marsičem razlikujemo, a nam to ne preprečuje, da bi sodelovali, se spoštljivo pogovarjali. Enako velja za sámo Socialno akademijo. Tu delajo ljudje z različnimi in različno globokimi koreninami, a to ni težava. Večja bi bila, če bi korenin sploh ne bilo. Postavljam tezo: tisti, ki se svojih korenin ne zaveda, išče nekakšne virtualne, šibke, začasne identitete, v njih pa se hitro čuti prizadetega, ogroženega in potem v drugem hitro vidi sovražnika.

Kako se bodo ti razmisleki kazali skozi konkretne dogodke socialnega tedna?

Janko Korošec: Dogodkovna shema je ta čas (pogovor je bil posnet 18. septembra; op. B. Š.) še v nastajanju, prvi vtis pa je, da je pri mnogih pogled usmerjen nazaj, v zgodovino.

Matej Cepin: Dejansko nas, ko govorimo o identiteti, zanaša v preteklost. To se mi zdi zlasti med slovenski katoličani zelo značilno, a tudi nekonstruktivno.

Kam meri ta ugotovitev?

Matej Cepin: V dejstvo, da si katoličani nesorazmerno malokrat zastavljamo vprašanje, kaj hočemo, da bo čez deset let, in da se bistveno večkrat sprašujemo, kaj je bilo. Ko imamo vprašanja v košari prihodnosti in v košari preteklosti, je košara prihodnosti izrazito prazna v primerjavi s košaro preteklost. V veliki meri že zato, ker ne znamo usmeriti pogleda v prihodnost. Sam pomagam različnim organizacijam pri strateških načrtih, ko se sprašujemo, kako bi lahko »zvozili« v prihodnosti, in pri tem ugotavljam, da Slovenci ne znamo načrtovati prihodnosti. Drugi problem pa je v tem, da ni le košara prihodnosti nesorazmerno prazna, temveč tudi košara preteklosti nesorazmerno polna …

Janko Korošec: … ker je še nismo uspeli prazniti. Tu pa trčimo ob številne razloge, zakaj ne. A če pogled raje kot na druge usmerimo k sebi: morda smo v Cerkvi, kar je s skladu z njeno naravo, nekoliko bolj počasni, a zato bolj stabilni.

Matej Cepin: Imamo aksiom, da bo za prihodnost poskrbel Bog.

Morda pa lahko samokritičen pogled v preteklost katoličanom nakaže pot v prihodnost? Ali je tudi to namen socialnega tedna?

Matej Cepin: Da, sam pa doživljam, da nas je k temu zelo težko spodbuditi.

Morda celo vedno težje zaradi vedno večjih nazorskih razlik, pogojno rečenih levih in desni, progresivnih in konservativnih, v katoliškem občestvu, ki ste jih omenili na začetku tega pogovora? Razprava o katoliški identiteti se zdi v takih razmerah še pomembnejša, da ugotovimo, kaj nas morda ločuje, da to prepoznamo in v tem ne vidimo razloga za razcepljenost, temveč izziv za oblikovanje občestva.

Matej Cepin: Sam sem prav to doživljal pri pisanju letošnje poslanice. Ta ni izdelek nekega posameznika, temveč jo skušamo vedno pisati čim bolj občestveno. Kako veliko amandmajev je bilo letos z različnih strani! Bil sem moderator pisanja in na koncu na poslanico ni bilo nobenih pripomb, kar si štejem v veliko čast.

Janko Korošec: Tudi sam sem imel pripombe. Se pa držim načela: ko pripombe oddam, si jih več ne lastim. Kako in katere bo moderator upošteval, je stvar širšega procesa. Seveda je bila kakšna tudi spregledana, hkrati pa je jasno, da je bila spregledana tudi kakšna pripomba vseh sodelujočih. A oblikovali smo nekaj, kar ima občestveno podporo.

Če pogled usmerimo tudi navzven: Ali je slovenski javni prostor dovolj odprt, da lahko vanj katoličani in katoliška združenja vstopajo svobodno in enakopravno? Ali ni morda tudi Socialna akademija, da ji prisluhnejo, kdaj prisiljena svoje krščanske korenine skrivati kot kača noge? Vem, da provociram …

Matej Cepin: Sam vidim tu izziv »prevajanja«. Krščanska identiteta je v tem, da najprej vidiš človeka in v njem Božjo podobo; seveda ta človek kdaj potrebuje tudi resnico, ki ga bo vrgla »na zadnjo plat«, a krščanska ljubezen je v temelju najprej sprejemanje. Res se zato pogosto zdi, da je krščanska ljubezen nekakšno skrivanje identitete, ker ne gremo »na prvo žogo« na resnico, temveč na dialog. Konkretno glede Socialne akademije pa: velikokrat nastopamo kot moderator aktivnega in odgovornega državljanstva in v kakšnih produktih, ki jih v tem okviru izdelajo mladi, se pogosto pojavijo ideje, ki so drugačne od krščanskih. Svoje poglede seveda jasno predstavimo, a v duhu naše ljubezni je, da pustimo človeku, da pove, izrazi svoj pogled. To ni ravno preprosta zadeva in še vedno iščem pravo nianso vodenja, kako pustiti drugačnim, da tudi v »našem« prostoru Socialne akademije izrazijo svoje poglede.

Janko Korošec: Socialna akademija je odprta za zelo različne sodelavce – in kdaj zato tudi prikrajšana. Pred časom se nam je recimo zgodilo, da smo iz neke severne države, kjer smo se dogovarjali za sodelovanje, dobili sporočilo, da bi z nami sicer radi sodelovali, a so na našem Youtube kanalu, kjer gostimo več kot tisoč video posnetkov, našli enega, ki ne ustreza njihovim vrednotam.

Matej Cepin: Ker naj bi bil sovražen do LGBT.

Janko Korošec: Podobno se lahko zgodi tudi z druge strani. Ali bi zato morali »skrivati noge«, kot ste vprašali? Ne. Glede socialnega tedna pa: ta je v veliki meri opredeljen s tistimi, ki pri njem sodelujejo, te pa večinoma vabimo iz znanega »bazena«, kar vzpostavlja bolj predvidljiv okvir. Pa vendar: ta čas pripravljamo blog socialnega tedna in k sodelovanju smo povabili 70, 80 ljudi. Za slovenske razmere ne bi bilo presenetljivo, če bi ob taki množici sodelujočih kdo rekel: »Če je ta zraven, pa mene ne bo!« Pa ne gre za razlike Levica – SDS …

Bom pograbil to izhodišče: Ali se gre socialni teden politiko?

Janko Korošec: Ne!

Matej Cepin: Da!

(smeh obeh)

No, pa sem vaju ujel v vajini različnosti! Zakaj torej ne in zakaj ja?

Janko Korošec: Ko je moj oče v Družini leta 2015 prebral intervju z menoj o socialnem tednu, me je najprej vprašal, ali je to zametek nove politične stranke. In sem seveda rekel: »Ne!« In to sem mislil s svojim ne: socialni teden se ne gre strankarske politike. Tako sem tudi razumel vaše vprašanje. Matej ga je najbrž razumel v drugem smislu …

Matej Cepin: Glavni nalogi civilne družbe sta, a) storitve – npr. varstvo otrok pri skavtih, in b) zagovorništvo, torej vpliv na družbene spremembe. V Sloveniji imamo večinoma pokvarjeno percepcijo civilne družbe, da to pod b) sploh ni naloga civilne družbe, temveč samo storitve. Sam pa sem prepričan, da se več kot polovica politike v pravi demokraciji zgodi v civilni družbi.

Poudarek je najbrž na pravi demokraciji …

Janko Korošec: Da, v pravi, razviti demokraciji – slovenska je še v razvoju.

Matej Cepin: Primeri take civilne družbe, ki so politika, a ne po strankarskem načelu, so sveti staršev, zveza ljudskih univerz, Mladinski svet Slovenije kot krovni organ vseh mladinskih organizacij, agrarne skupnosti …

Janko Korošec: Moj refleksni ne ob prejšnjem vprašanju je povezan tudi z mojim prepričanjem, da je civilna družba prava, če to tudi ostane. Hipotetično rečeno: če hočem iti v politiko, ne bom šel skozi socialni teden, temveč bom šel v uveljavljeno stranko in se dal na razpolago ali pa bom šel »z ničle« in ustanovil novo stranko. Prevečkrat smo že videli, kako si je civilna družba, ki se je le preobrazila najprej v politično gibanje in nato v stranko, polomila zobe. Kot civilna družba je bila neka skupina uspešna, ko se je politično preobrazila, pa ni šlo. Če pa si zdaj vendarle dovolim nekaj političnosti: tudi na demokratični strani političnega spektra bi morali razmisliti, ali je smiseln proces ustvarjanja novih entitet na podlagi civilnodružbenih pobud ali pa sta bolj smiselni poti: civilna družba, ki kliče na odgovornost »svojo« politiko, torej tisto, ki ji je nazorsko blizu, in razvoj posameznikov, ki se v civilni družbo opolnomočijo, nato pa, ker imajo sposobnost in željo takega načina dela za skupno dobro, prestopijo v politično stranko.

Matej Cepin: Ni dobro, da imajo pravne osebe zvezne prehode iz civilne družbe v politiko, za fizične osebe pa je to dobro.

Vrnimo se znova k vsebini socialnega tedna. Tema identiteta je torej ena izmed petih izzivov, ki jih je opredelil socialni teden 2016. Ostajata še zdravje in družina. Obetata se torej »burna« socialna tedna 2020 in 2021, ker sta to v slovenskem prostoru izrazito »vroči« tematiki.

Matej Cepin: Vnaprej obljubljam: pri zdravju se ne bomo šli zdravstvene reforme!

Zakaj pa ne?

Matej Cepin: Ker želimo to področje videti širše: kot zdrav življenjski slog, zdravo okolje … A da ne bo zvenelo kot »prejudiciranje«. Znova bomo v občestvenem procesu šele ugotovili, kako se lotiti te teme.

Pa družina?

Janko Korošec: To bo vsaj tak izziv kot letos identiteta. Družina je, pa bodo to bolje od mene vedeli sociologi, napadana že vsaj sto let, bolj intenzivno pri nas 70 let. Za marsikoga bi bilo očitno najbolje, da je sploh ne bi bilo. Po drugi strani pa je družina definirana v prvih stavkih Svetega pisma.

Če bi morala izbrati eno najljubšo stvar izmed vseh, ki sta jih doživela v desetletju socialnega tedna: kaj bi izbrala kot tisto češnjo na torti«?

Matej Cepin: Zame so to vsa prijateljstva, sobivanja, sodelovanja … Če bi gledali naše sociograme izpred desetih let in današnje, bi videli, koliko več povezav je danes. No, tu je tudi prijateljstvo z Jankom, s katerim sva danes tesna sodelavca.

Janko Korošec: Kot McCartney in Lennon! (smeh obeh) Letošnji format vodenja socialnega tedna je res ustvarjalen. Sprašujete po češnji na torti … Zame je to vsak klic ali sporočilo: »Kdaj bo pa letos socialni teden, ali se lahko vključimo«? Kajti to pomeni, da je socialni teden pričakovan in zaželen.